Zgodovina tajnih dogovorov

Odločitev za nakup boxerjev, ki kot posel po velikosti investicije presega številne v javnosti razvpite projekte, je bila sprejeta za zaprtimi vrati. Že od vsega začetka so na obrambnem ministrstvu odločevalcem to odločitev predstavljali kot izvršeno dejstvo, ki ga politiki ali poslanci preprosto morajo sprejeti. Vrhunec smo seveda dosegli prejšnji mesec z odločitvijo ustavnega sodišča, da o tem niti ljudje na referendumu ne smejo glasovati, ker so referendumi o mednarodnih sporazumih nedopustni. Kako smo torej prišli do točke, ko ljudje ne smejo odločati o morda zanje najbolj ključnem vprašanju, to je o svoji varnosti?

Zamisel o nakupu boxerjev, natančneje o oblikovanju »zahtevnejših« ciljev glede zmogljivosti in sprva dveh srednjih bataljonskih skupin, je začela zoreti na ministrstvu za obrambo in vzporedno znotraj organov Nata po letu 2014, ko si je Rusija priključila Krim. Do leta 2016 je še veljalo, da bo Slovenija vzpostavila eno lahko bataljonsko skupino, opremljeno s patriami in mitraljezi, in eno srednjo bataljonsko skupino, katere osnova bi bile patrie s topovi. Leta 2016 so nato na obrambnem ministrstvu ob strateškem pregledu obrambe ugotovili, da se varnostne razmere poslabšujejo. Zato so predlagali nadgradnjo oziroma vzpostavitev dveh srednjih bataljonov s težjimi osemkolesniki, z večjo »balistično zaščito in ognjeno močjo«, oboroženimi tudi s topovi.

Zakonska podlaga za naslednje korake je nastala leta 2018 s sprejetjem srednjeročnega obrambnega programa. A s prvim ključnim dokumentom, to je s strateškim pregledom, se je vlada Mira Cerarja seznanila konec leta 2016, dva dni bred božičem. Vprašanje je, ali so se ministri tedaj sploh zavedali, kaj potrjujejo, saj je ključna sprememba, ki je tlakovala pot boxerjem, zamenjava besedne zveze »lahka bataljonska skupina« s »srednja bataljonska skupina«. Da se ministri ali vlada spremembe niso točno zavedali, dokazuje tudi izjava tedanje obrambne ministrice Andreje Katič ob seznanitvi poslancev s prvim dokumentom leta 2017. Katičeva je tedaj dejala, da se novi slovenski obrambni cilj »bistveno ne razlikuje od ciljev, ki jih je Republika Slovenija sprejela leta 2013«.

A ko se je vlada z novimi cilji enkrat seznanila, so cilje zmogljivosti Nata za Slovenijo 29. junija 2017 sprejeli obrambni ministri Nata, s čimer je to, dejansko mimo parlamenta, že postala slovenska mednarodna zaveza. Na tej podlagi je nato Cerarjeva vlada aprila 2018 sprejela srednjeročni obrambni program – a tudi ta dokument ni bil sprejet pri polnih pooblastilih ministrskega zbora, ampak v trenutku, ko je vlada Mira Cerarja opravljala zgolj še tekoče posle. Kljub temu so tedaj v Slovenski vojski že menili, da imajo vse podlage za nakup boxerjev, in celo, da za nakup teh posebnega sklepa poslancev ne potrebujejo več, saj je Slovenija privolitev v vzpostavitev dveh srednjih bataljonskih skupin zaradi nacionalnovarnostnih potreb že dala kot nacionalno zavezo Natu.

Poleti 2018, tik pred volitvami, so denimo v generalštabu že hoteli kupiti 48 osemkolesnikov tedaj za 356 milijonov evrov (brez DDV). »Menimo, da sklenitev sporazuma spada med tekoče posle vlade … Na ta način se uresničujejo cilji zmogljivosti Nata 2017 za Republiko Slovenijo …« so sporočili vladi. Predvsem zaradi nasprotovanja Levice so na obrambnem ministrstvu nato postopek nakupa do nadaljnjega vendarle »odložili«. Postopek je ponovno obudila vlada Janeza Janše, ki je sklenila sporazum z organizacijo OCCAR in ga ratificirala v parlamentu. Levica pa je na tej podlagi sprožila referendumsko pobudo, ki jo je ustavno sodišče prejšnji mesec zavrnilo.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >> 

(Osemkolesniki proti ljudstvu. Janševa vlada želi tik pred odhodom izsiliti najdražji nakup orožja v zgodovini države.)