Družina naša najdražja

Ena velikih družinskih dram 20. stoletja je Dolgega dneva potovanje v noč Eugena O’Neilla, modernistična klasika, napisana v štiridesetih letih. Lahko bi rekli, da vsebuje vse, kar pričakujemo od ameriške (ali katerekoli) disfunkcionalne družine: izgubljene iluzije. Zlorabo opiatov. Promiskuiteto. Ljubosumje. Potlačeno jezo. Frustracije, ki navadno – kako pripravno – izbruhnejo ravno ob obroku za jedilno mizo. Rivalstvo med sorojenci. Popoln propad in resignacijo nekaterih akterjev. Avgust v okrožju Osage (2007), po kateri je bil posnet tudi hollywoodski film z Meryl Streep v glavni vlogi (2013), se zdi njena sodobnejša ustreznica, ki obkljuka vse zgoraj naštete kategorije ter razpoke v družinski celici razkrije še odločneje in predvsem brutalneje.

V obeh primerih gre za vsaj navidez liberalno družino višjega razreda, ki poskuša črvivost svojega jedra skriti za zlaganim intelektualizmom in konvencionalnostjo. Saj veste, pri nas je vse v najlepšem redu. In v obeh je osrednja ženska figura, torej mati, razrvana odvisnica, ki usmerja družinsko dinamiko – Mary Tyrone v Potovanju v noč se je malo prej (neuspešno) zdravila zaradi odvisnosti od morfina, Violet Weston iz Avgusta pa divje zlorablja pomirjevala in protibolečinske tablete v kombinaciji z alkoholom. Violet in Mary sta sicer vsaka na eni strani spektra stereotipnih ženskih likov: ena je pasivna pobožna svetnica, kljub starosti še vedno poželjiva, druga stara jedka pošast.

Je najslabše iz njiju izvabil moški ali sta bili takšni že prej? Pri Potovanju v noč smo lahko skoraj prepričani, da je Maryjina duševna motnja vsaj delno posledica utesnjenosti v zakonu. Predala se je nekoč uspešnemu igralcu Jamesu Tyronu ter zavrgla svoje življenje in sanje o karieri koncertne pianistke (ali nune), da je z njim živela po sobah zanikrnih hotelov. On je pil in hodil naokoli, živel, ona je doma vzgajala otroka, brez prijateljev, brez stika z zunanjim svetom. Kaj pa nebrzdana, zlobna in čustveno manipulativna Violet iz Avgusta? Kakšna bi bila, če se ne bi poročila z ignorantskim, vase zaverovanim alkoholiziranim literatom Beverlyjem Westonom, ki je še desetletja pozneje objokoval svojo nekdanjo pesniško slavo in jo varal celo z njeno sestro? Morda je po travmah iz mladosti potrebovala samo malo ljubezni?

Kakorkoli, zdaj je prepozno, kajti Violet je s svojo odvisnostjo, netaktnostjo in nesposobnostjo pristne ljubezni nepovratno uničila življenja svojih treh hčera, Ivy, Barbare in Karen, ki se zberejo v domači hiši, potem ko njihov oče nepričakovano izgine. Ivy edina ni zapustila doma, skrbi za mamo – ta jo ves čas zmerja, da ni dovolj dobra –, in ima po kupu propadlih zvez z moškimi, med katerimi ni bil noben zadosti ugleden za Violet, skrivno razmerje z bratrancem (vsaj misli, da je bratranec). Karen se je zatekla v pozitivno psihologijo in zanikanje realnosti in je zaročena s tipom, ki je pedofil, Barbara pa se razhaja z možem, intelektualcem z nerealiziranim potencialom (ha, prav tako kot njen oče), ki jo je varal s svojo študentko, in je na dobri poti, da postane prav tako zagrenjena in škodljiva za svojo najstniško hčer, kot je njena mama zanjo.

Drama Avgust v okrožju Osage je bila v režiji poljskega režiserja Janusza Kice v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) premierno uprizorjena že konec lanskega leta, a ob izteku gledališke sezone, pred katero se obeta le še ena ponovitev, velja nanjo še posebej opozoriti. Adaptacija dokazuje, da je kljub številnim svežim dramskim formam, ki so nastale po modernizmu, družinska zgodba v klasični, celo rigidni dramski formi povsem enako učinkovita, kot je bila v petdesetih, ko je bila predstava Dolgega dneva potovanje v noč premierno uprizorjena na Broadwayu in je postala velika uspešnica in dobila nagrado tony za najboljšo dramo, pa tudi pulitzerja. Ravno tako kot Avgust v okrožju Osage petdeset let pozneje.

In tudi Avgust enako pretrese. Zareže. Kljub moreči, težki atmosferi – navduši. V uprizoritvi MGL tudi zaradi odličnih igralk. Jana Zupančič je za svojo brezkompromisno, kruto Barbaro, ki je mamina ljubljenka prav zato, ker najučinkoviteje posnema njene vzorce, pravkar dobila Borštnikovo nagrado. Enako vrhunska pa je vsaj še Judita Zidar kot toksična matriarhinja Violet, ki poleg vsega boleha za rakom na grlu – kot bi se vsa verbalna zloba, ki bruha iz nje, dejansko transformirala v bolezen.

Gnila družinska celica je bolj uničujoča kot katerakoli druga družbena struktura. Od nje je skoraj nemogoče popolnoma pobegniti. Obenem pa so vse te družine, katerih jedro propada, na zunaj videti popolno ali vsaj normalno, imajo lepe hiše, polne knjižne police in vsega v izobilju ter izpolnjujejo družbene norme. Vsi, ki trdijo, da je lahko samo »tradicionalna« družina primerno okolje za vzgojo otrok, bi si morali to predstavo ogledati že zato, da bi dobili jasen dokaz, da ta v veliko primerih svoje primarne naloge pač ne izpolnjuje.

Gledališka predstava:
Avgust v okrožju Osage
Režija: Janusz Kica
Kje: Mestno gledališče ljubljansko, Ljubljana
Kdaj: 18. junija 2022