Poetična oda materi

Od kod kar naenkrat ta knjiga? On Earth We’re Briefly Gorgeous, dobeseden prevod bi se glasil Na Zemlji smo na kratko krasni. Presenetljiv, intriganten, liričen romaneskni naslov se je leta 2019 začel pojavljati na številnih seznamih najboljših knjig leta – v družbi Margaret Atwood, Olge Tokarczuk, Marlona Jamesa ter še kakšnega Nobelovega nagrajenca in/ali prejemnika nagrade booker. Za izstopajočega iz letne literarne produkcije so roman denimo proglasili The Guardian, The New Yorker, Time, Times Literary Supplement, Publisher’s Weekly, GQ, Washington Post, Variety, Kirkus Review, Book Depository in mnogi drugi.

Napisal ga je Ocean Vuong, tedaj 31-letni (roj. 1988) ameriško-vietnamski pesnik, esejist in romanopisec. V literarnem svetu sicer ni bil neznano ime; bil je etabliran pesnik, ki je za zbirko Night Sky with Exit Wounds (Nočno nebo z izhodnimi ranami) med drugim prejel nagrado T. S. Eliota. Vendar je bil prvi roman, do zdaj prodan v več kot milijon izvodih in preveden v prek trideset jezikov, tisti, ki ga je dokončno ustoličil kot enega literarnih upov mlajše generacije. Pravkar je izdal novo pesniško zbirko z naslovom Time is a mother (Čas je mati).

Naslov za roman, ki smo ga letos v težko pričakovanem prevodu Bežen trenutek bajnosti dobili tudi v slovenščini, si je Vuong izposodil iz ene svojih pesmi, napisan pa je – med drugim se je avtor navdihoval pri Kafki in njegovem Pismu očetu – v obliki pisem nepismeni materi, ki so torej bolj sama sebi namen oziroma v funkciji nekakšnega dnevnika. V njem pripovedovalec »Cuki« (v izvirniku Little Dog) hkrati osmišlja svojo izkušnjo odraščanja v Hartfordu v ameriškem Connecticutu in družinsko zgodovino v Vietnamu. Vietnamska vojna je zaznamovala njegovo babico ter mater, ki živi s posttravmatskim stresnim sindromom in ga prenaša tudi na sina.

Roman bo verjetno blizu tistim, ki so s slastjo prebirali Opraviti z Eddyjem francoskega wunderkinda Edouarda Louisa, Vuongovega prijatelja in podpornika. Sicer se temeljno razlikujeta v odnosu do starša, s katerim »obračunavata« v literaturi: Vuongov lik materi piše nežno pismo, Louisov je jezen predvsem na očeta, kar se odraža v jedkem cinizmu in distanciranosti. Vendar pa so jima kljub temu skupne mnoge teme: revščina, nasilje, soočanje z lastno homoseksualnostjo, prve intimne izkušnje, socialna izolacija. Ravno tako sta oba romana odkrito avtofikcijska; zdi se, da se uvrščata v kategorijo neke vrste socialne, obrobne avtofikcije, ki poleg revščine in outsiderstva pogosto tematizira istospolno usmerjenost. Edouardovega junaka v šoli zaslišujejo, ali je peder, Vuongovega junaka ljubimec sprašuje, ali misli, da bo »v par letih čez to« ali pa bo »za vedno gej«, mama pa mu govori, da »fante v oblekah« ubijajo. Iz tega izvira marsikatera travma, ki postane eden prevladujočih literarnih motivov, kar je razumljivo. Po drugi strani pa gre razumeti tudi zapis Kevina Brazila v literarni reviji Granta, ki se sprašuje, zakaj je v toliko modernih mainstream romanih biti homoseksualec enako kot biti nesrečen. Zdi se, da usode homoseksualnih junakov v Vuongovem in Louisovem romanu, pa tudi denimo v finalistu za nagrado booker, odličnem romanu A little life (Neznatno življenje) Hanye Yanagihare, sledijo zelo podobni premisi.

A kar Vuongovo delo dviguje nad povprečje, je gotovo jezik. To hkrati pomeni, da bo morda razočaralo tiste, ki po knjigah posegajo zaradi zgodbe. Tu je v prvem planu siže, obdelava: Vuong besede spleta v občudujoče kombinacije in lirične konstelacije. Na primer: »Otipal sem vrat, snop mišic, ki se je poševno spuščal h ključnici, ostro zarisani kot greben. Izpraskana rebra, vdrta pod kožo, ki je kilavo poskušala napolniti neenakomerne vrzeli, ubogo srčece, ki je tam notri drhtelo kot ujeta riba.« V izvirniku je roman še za odtenek bliže poeziji, a tudi prevajalki Anja Zag Golob in Katja Šaponjić sta opravili dobro delo. Nič čudnega ni, da Vuong na nekaj mestih v romanu korespondira z velikim strukturalistom Rolandom Barthesom – ta je slavil moč jezika, materi pa se je po njeni smrti ravno tako poklonil z literarnim spomenikom, Dnevnikom žalovanja, ki ga imamo prevedenega tudi v slovenščino.

Vuongov Cuki se ne poklanja le mami, temveč tudi ljubimcu Trevorju, ki je, ko je od protibolečinskih tablet prešel na trde droge, pri dvaindvajsetih umrl zaradi prevelikega odmerka. Njun odnos je bil turbulenten in poln mejnih trenutkov, ob katerih se vprašamo, ali je šlo za zdravo razmerje, a ga je močno zaznamoval. Glede na Trevorjevo prezgodnjo smrt se zdi, da je naslov posvečen njemu. Na Zemlji smo na kratko krasni – in četudi je izkušnja pogosto polna grenke bolečine, razočaranj, trpljenja, so tisto, kar jo bogati, hipni trenutki radosti, navdušenja nad nepomembnimi rečmi, predvsem pa ljubezen. Kot Cuki nekje pomenljivo zapiše: »Ljudje pravimo, da nič ne traja večno, a se samo bojimo, da bi trajalo dlje kot naša ljubezen.« 

Knjiga:
Ocean Vuong: Bežen trenutek bajnosti
Prevod: Anja Zag Golob in Katja Šaponjić
Založba: Mladinska knjiga, 2022