Znotraj uničenja

Slovenski metalski bend Within Destruction je trenutno eden najuspešnejših izvoznih artiklov domače glasbene ustvarjalnosti. Je šolski primer benda z obrobja, v njegovem primeru Jesenic, ki se je s sprejemanjem pametnih odločitev ob pravem času znašel na pravem mestu in se zavihtel v sam vrh nišne glasbene scene z oboževalci po vsem svetu. Poleg Laibacha, Avsenikov in Gramatika se le redki slovenski ustvarjalci lahko pohvalijo z obsežnimi turnejami po ZDA, Evropi in Aziji. A njim je uspelo. Po izidu drugega albuma Void (2016) so doživeli preboj na evropsko metalsko sceno, po izdaji naslednjega, Deathwish (2018), pa še na svetovno.

Kakšno glasbo sploh ustvarjajo? »Smo nekakšen glasbeni kameleon, saj z vsakim novim albumom zaplujemo v drugačne vode in navdih iščemo v drugih žanrih,« o zvoku benda pravi njegov soustanovitelj, bobnar Luka Vezzosi, ki se je javil, da nam zasedbo, bolj znano v svetu kot doma, pobliže predstavi. Nekateri skupino umeščajo v žanr slam metala oziroma deathcora, a za njeno agresivno in hitro glasbo sta značilna raba »mainstream« aranžmajev in nekoliko bolj »populističen« pristop.

Bend Within Destruction je nastal leta 2010 in v naslednjem desetletju zamenjal kar nekaj članov. Danes je trio in v njem poleg Vezzosija delujeta še vokalist Rok Pristov, ki je prav tako soustanovitelj zasedbe, in tajvanski kitarist Howard Fang, ki sta ga slovenska člana spoznala na turneji po ZDA. »Menjave so potekale v času, ko se je bend še razvijal in je bilo potrebnega precej finančnega vlaganja. Veliko je bilo tudi odrekanja, da smo imeli čas za koncerte in turneje, predvsem smo veliko manjkali na primarnem delovnem mestu.« Vezzosi in Pristov sta imela srečo, saj jima je podjetje, v katerem sta zaposlena, omogočilo daljše odsotnosti in resnejše ukvarjanje z bendom. »Prva leta, ko smo igrali samo doma, smo bili precej bolj resni, kar pa ni ravno pripomoglo k rasti benda. Z letom 2016 smo se resnosti načrtno odpovedali in prepričan sem, da bi nam, če bi to storili že prej, mednarodni preboj uspel že kakšno leto prej.«

Kmalu po prvih uspehih so bili fantje deležni kritik »slam policije« (vratarjev definicije slam metala, op. p.). To je zanimivo, saj se sami v tem žanru sploh ne vidijo. »Slam metal je po definiciji death metal z zelo umazanim zvokom in izjemno nerazumljivimi vokali. Čeprav nas mnogi (sarkastično) povezujejo s tem žanrom, po mojem mnenju nimamo niti enega komada, ki bi lahko striktno padel v to zvrst,« razloži Vezzosi.

Kljub temu njihov zadnji album Yōkai (2020) velja za pomemben kos v mozaiku slam metala. Predvsem zaradi inventivnega prepleta aktualnih deathcore, trap in elektronskih trendov, navezanih na prav tako priljubljeno estetiko japonskih animejev. S to kombinacijo nagovarjajo specifično demografsko skupino – mlade po vsem svetu. »Glede na podatke pretočne platforme Spotify je kar 60 odstotkov naše fenovske baze stare od 23 do 34 let. Največ fenov imamo v ZDA, Nemčiji, Veliki Britaniji, Avstraliji in Kanadi. Slovenija je šele na 47. mestu.«

Poleg Laibacha, Avsenikov in Gramatika se le redki slovenski ustvarjalci lahko pohvalijo z obsežnimi turnejami po ZDA, Evropi in Aziji. A njim je uspelo.

Njihov mednarodni preboj bi lahko primerjali z uspehi domače metalske zasedbe Noctiferia v prvih letih novega tisočletja. A okoliščine so bile takrat precej drugačne. »Mi smo se pojavili ob pravem času, ko je vse že precej digitalizirano in se je bend iz majhne države lažje prebil v ospredje. Noctiferia je rasla v času, ko so bendi potrebovali založbe, da so njihov izdelek posredovale na druge konce sveta, s tem so bili njihovi prihodki precej manjši, to pa otežuje finančno neodvisnost, ki pripomore k rasti,« razmišlja Vezzosi. »Razlika je verjetno tudi v tem, da smo se mi na družbenih omrežjih precej norčevali iz sebe. Snemali smo videospote, za katere smo vedeli, da se bo o njih govorilo. Z bolj resnim metalskim pristopom je danes težje uspeti, saj moraš občutno več pokazati s samo glasbo. A zgolj glasba danes žal ni dovolj za pot do uspeha,« je prepričan.

Njihova spletna prezenca je res izstopajoča. Intenzivno uporabljajo meme in druge oblike milenijskega humorja, ki so zaznamovale spletno komunikacijo v zadnjem desetletju. Drugi metalci se s tem praviloma ne ukvarjajo. »Večina še vedno živi v starem metal svetu in se drži starih pravil, da v metalu ni prostora za humor. A takšni bendi – razen nekaj black metal bendov, ki imajo bazo fenov od devetdesetih – pri rasti stagnirajo ali pa celo nazadujejo. Ni treba biti genij, da vidiš, kje je težava,« je odkrit Vezzosi. »Bend za nas ni samo hobi, je biznis, in če se biznis ne prilagaja trgu, propade. Seveda pa niti s tem, da imaš bend za hobi, in z uživanjem v tem, da imaš resen metalski bend, ni nič narobe. Na koncu dneva je pomembno samo, da si vesel.«

Njihova prepoznavnost se širi tudi z vizualno izstopajočimi videospoti, ki so polni referenc na kultne risanke anime, polni pa so tudi kosov priljubljenih modnih znamk, kot so Supreme, Bape in Gucci. Stavijo na nekakšno estetsko zasičenost z neonskimi in drugimi kričečimi digitalnimi barvami, značilnimi za hyperpop estetiko. Kot kaže, je recept pravi, saj njihovi videospoti pogosto postanejo nišno viralni: imajo od pol milijona do milijona ogledov. »Vedno, ko iščemo zamisli za nov spot, se vprašamo, kako doseči, da bi se čim bolj delil in bi imel več ogledov,« priznava Vezzosi. »Videospot za skladbo Self-Hatred je denimo zelo enostaven, vendar smo se v njem vsi napravili v obleke znamke Nike in obuli superge iste znamke. Ljudje so to opazili in se o tem tudi precej pogovarjali.«

Jasno je, da je imidž benda prav toliko pomemben kot sama glasba. Within Destruction gre starošolskim metalcem vseeno v nos, kar je ironično, saj so tudi bolj tradicionalni navdušenci nad metalom prav toliko dali na svojo podobo – od allstark in Nikovih hajtopk do ozkih kavbojk, usnjenih jaken in majic metalskih bendov. »V metal žanru je, če je tvoj slog drugačen, še vedno ogromno neodobravanja. Po drugi strani pa je vse več mladih poslušalcev metala, ki poslušajo tudi trap, tam pa je naš slog oblačenja nekaj čisto običajnega. To ustvari konflikt med konservativnimi metalci in mlajšo generacijo. Rezultat so zelo gledani in deljeni videospoti, pod katerimi so objavljeni številni komentarji, pozitivni in negativni.«

Bend se drži pregovora, da je tudi slaba promocija dobra promocija, in če pogledamo statistike predvajanja na platformah za pretakanje glasbe, je Within Destruction trenutno pravzaprav eden najuspešnejših avtohtonih glasbenih fenomenov. Siddharta na pretočni platformi Spotify premore 20 tisoč, Laibach 80 tisoč, zalagasper 124 tisoč in mednarodno zadnja leta najvplivnejša Senidah osupljivih 657 tisoč mesečnih poslušalcev, Jeseničani pa se lahko pohvalijo z zavidanja vrednim številom približno 168 tisoč aktivnih podpornikov. »Glede na to, da smo v bendu le trije člani in nismo vezani na noben management oziroma založbo, je prihodek od spletnega streaminga kar lep. Še vedno pa vsi hodimo tudi v službo, saj je trenutno mogoče usklajevati oboje,« na vprašanje o finančnem poslovanju benda odgovarja Vezzosi.

K rasti baze poslušalcev so nedvomno prispevale obsežne turneje na drugi strani luže. »Ameriške turneje so nekaj čisto drugega kot evropske. V Ameriki je vožnja izjemno sproščujoča, ceste so širše, ni agresivnih voznikov, vsaka zvezna država ima drugačno pokrajino. Ponudba hrane je veliko večja kot tu, vsak dan se ustavimo v restavraciji Denny’s [ameriška veriga ’diner’ restavracij].« Kot opaža Vezzosi, je drugačno tudi občinstvo na koncertih. »Ljudje so bolj energični in zapravijo precej več denarja. Imam tudi občutek, da so veliko bolj veseli bendov, ki prihajajo iz tujine.« Je pa naša država za številne Američane še vedno španska vas, ne glede na to, da je bila njihova nekdanja prva dama priseljenka iz Slovenije in da košarkar Luka Dončić dosega pomembne uspehe v ligi NBA. »Večina ljudi nima pojma, kje je Slovenija. No, nekaj ljudi, s katerimi sem se pogovarjal, tudi ni vedelo, kje je Kanada. Mogoče ni problem le v majhnosti Slovenije,« še dodaja Vezzosi.

Doma smo jim po dolgem času lahko spet prisluhnili aprila, ko so v ljubljanskem klubu Gala hala skupaj z dvojcem Dirty Skunks pripravili medgeneracijsko prireditev, deležno precejšnje pozornosti. Na njej so skupaj nastopili žanrsko precej različni domači ustvarjalci – od hyperpop fejmičev ter trap, depressioncore in synthwave kolektivov do hard techno in jungle didžejev. Za marsikaterega slovenskega ljubitelja muzike, ki je bolj doma v drugih urbanih žanrih, je bila to prva priložnost za odkritje glasbe benda Within Destruction.

Tak transžanrski pristop je značilen tudi za nekatere njihove vrstnike po svetu. »Ustvarjalci, ki uporabljajo specifike različnih žanrov, so privlačnejši za širšo bazo poslušalcev. Žal pa je precej bendov in izvajalcev ’omejenih’ in si ne upajo tvegati ali pa jih to sploh ne zanima,« je kritičen Vezzosi. Kot primer dobre prakse navaja ameriškega trap izvajalca Ghostemana. »Zaradi transžanrskega razpona glasbe je že samo med metalci veliko bolj prepoznaven in poslušan kot marsikateri večji metal bend, pa čeprav ni metal izvajalec.«

Podobno mešanje občinstva smo doživeli na ljubljanskem koncertu. »Precej obiskovalcev, predvsem mlajših, za nas pred tem koncertom še ni slišalo. A njihov odziv je bil izjemno dober. Lahko tudi povem, da smo na tem koncertu prodali več majic in drugih izdelkov s svojimi motivi kot na vseh slovenskih koncertih v preteklosti. Ne vem, ali se je to zgodilo zato, ker v Sloveniji nismo igrali že skoraj tri leta, ali zato, ker je bila publika drugačna,« razmišlja Vezzosi, ki bi si tudi v prihodnosti želel več takih prireditev.

Toda glavni cilj metalske zasedbe Within Destruction ostaja širni svet, saj je domovina zanjo premajhna. »Če bi želeli uspeti v Sloveniji, bi morali iti po isti poti kot Siddharta, Joker Out ali Koala Voice, do tega pa nam ni. Bomo pa še naprej v Sloveniji delali dogodke, na katerih se žanri mešajo, saj le tako lahko dosežemo nova ušesa.«

Prioritete benda, ki je v zadnjih letih osvojil že številne tuje trge, so jasne. »Predvsem si želimo prodreti na kitajski, japonski in indonezijski trg, saj so ti res ogromni.«