Suša, naslednja stopnja

Sušna poletja vsako leto povzročajo večje težave kmetijskim pridelovalcem. Zmeraj slabše je. Ekstremna suša se vsako leto stopnjuje. In čeprav se v vsaki občini najde denar za nove življenjsko manj potrebne naložbe, na primer »inventivne« okrasitve prometnih krožišč, pregled načrtov slovenskih občin kaže, da praktično nikjer ne razmišljajo o alternativnih vodnih virih za namakanje površin.

V Sloveniji med možne in dostopne vodne vire za namakanje spadajo večji in manjši vodni zadrževalniki, vodotoki, podzemna voda, voda, zbrana s površinskim odtokom, iztoki iz čistilnih naprav in v nekaterih primerih vodovodna voda, razlaga profesorica z Biotehniške fakultete v Ljubljani Marina Pintar. A voda iz vodovoda je vir, ki po njenem mnenju nikakor ne bi smel biti uporabljen za namakanje. »Ta vodni vir ni tako zelo pomemben, imamo ga relativno malo, ni zelo izkoriščen, ključen je le takrat, ko drugega vira ni,« poudarja Pintarjeva. Dogaja se, da nekateri vodovodi, ki so poleti bolj obremenjeni, na primer na Primorskem, niso v celoti izkoriščeni v zgodnji pomladi in jeseni, ker takrat ni turistov in je poraba manjša. Takrat lahko z odvečno vodo ponudijo kmetom možnost gospodarskega oziroma kmetijskega priključka, da lahko ti svoje kmetijske površine namakajo, tudi ko jim vode primanjkuje. Vodni vir, ki je prav tako precej obilen, pa so površinske vode. Gre za reke in potoke z ustreznim režimom, kar pomeni, da imajo vodo v poletnem času in da je količina vode nad ekološko sprejemljivim pretokom. Ta določa količino vode, ki še omogoča življenje v vodotoku. Tudi ta voda se v primeru odvečne količine lahko porabi za namakanje kmetijskih površin. Kmetje morajo le zaprositi za dovoljenje za rabo vode za namakanje. Kot vodni vir Marina Pintar navaja še podzemne vode, ki za prebivalstvo pomenijo največji vir pitne vode. Tudi iz podzemnih vod pa je z dovoljenjem za rabo vode mogoče pridobiti manjše količine vode za namakalne sisteme – če je le vode dovolj in ni drugih potreb na lokalnem območju. Poznamo tudi vir prečiščenih odpadnih vod iz komunalnih čistilnih naprav, ki sicer držijo veliko vode, problem pa je, da smo jih navajeni obravnavati kot odpadek. »Pri tej vodi je treba biti bolj pazljiv zaradi njene kakovosti, kemije in sodobnih onesnaževal, za katera še ne vemo, kako se razporejajo v sistemu. Pozorni pa moramo biti tudi z vidika mikrobiologije vode, da z njo ne namakamo nečesa, kar bomo kasneje zaužili,« poudarja Pintarjeva. Ob zbiranju vode marsikdo pomisli tudi na padavinske vode, ki pa so lahko vodni vir le za manjše površine. »S strešnih površin morda zberemo 10 kubičnih metrov vode, kar zadostuje le za majhen vrt.«

Razmeroma velik in potencialno najpomembnejši vodni vir so tako akumulacije stoječe površinske vode oziroma vodni zadrževalniki. V Sloveniji jih imamo 32, ki so ali bi lahko bili zanesljiv vir vode za namakanje kmetijskih zemljišč. Od teh jih je osem primarno namenjenih hidroenergetski rabi, vsak pa ima v koncesijski pogodbi določeni količino in omejitev rabe vode za potrebe namakanja kmetijskih zemljišč. Poleg tega imamo tudi več kot 100 manjših zadrževalnikov, ki oskrbujejo od dve do tri kmetije. Klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj opozarja, da problem vode v Sloveniji ni v tem, da je ne bi imeli dovolj, temveč je ni dovolj v sezonah, ko jo najbolj potrebujemo. Vode je največ jeseni in pozimi in takrat jo moramo zadržati, to pa lahko storimo na veliko različnih načinov. Zadrževalniki so zelo logična, a zadnja izbira, če ne upoštevamo njihove vloge pri namakanju kmetijskih površin, je dodala Lučka Kajfež Bogataj.

Zadrževalniki so zelo dobra rešitev za namakanje kmetijskih površin, saj z njimi pridobimo največ vode. Voda se zbira vse leto, še posebej ob velikih nalivih.

Največji vodni zadrževalnik, ki pozimi zbira vodo za sušno poletje pri nas, je Vogršček, ki pa je že nekaj let v procesu sanacije in tudi letos deluje le delno. Trenutno bi lahko napajal okoli 1500 hidrantov, s katerimi je povezan, saj lahko zadrži skoraj devet milijonov kubičnih metrov vode. Takih, kot je Vogršček, bi za vsa kmetijska območja v Sloveniji potrebovali najmanj pet, pravi Kajfež Bogatajeva, a se je že prav v tem primeru pokazalo, da nimamo z gradnjo in izkoriščanjem zadrževalnikov dovolj izkušenj in smo na tem področju tako rekoč začetniki. Nikoli namreč ni dobro deloval, tudi sprojektiran ni bil najbolje, problem pa sta bila tudi lastništvo in zaslužek. »Menim, da je zadrževanje dobro narediti na čim bolj naraven način, zbiralniki pa so umetni in treba jih bo umestiti v prostor, kar pa je odvisno tudi od ljudi, ki lahko rečejo, da ga ne želijo,« pravi znana klimatologinja. Poleg večjih zadrževalnikov poznamo tudi manjše, kot je Vanganelsko jezero, ki pa zaradi gojenja rib ni več v rabi.

Zadrževalniki so poleg namakalnega namena zgrajeni tudi kot akumulacija protipoplavne zaščite in v namen bogatenja minimalnih pretokov. »Tudi takšni zadrževalniki lahko z nekaj dogovori postanejo začasni vodni viri za namakanje. Pri spodnji Savi imamo primer, kjer se iz prazne akumulacije za elektrarno lahko črpa voda za namakanje,« navaja primer Pintarjeva. Zadrževalniki so torej zelo dobra rešitev za namakanje kmetijskih površin, saj z njimi pridobimo največ vode. Delujejo namreč tako, da zbirajo vodo vse leto, še posebej ob velikih nalivih, in so s tem dvonamenski, saj pomenijo soliden vodni vir in hkrati tudi poplavno zaščito.

Največja težava v Sloveniji je dejstvo, da prebivalstvo zavrača gradnjo in umestitev tovrstne infrastrukture v prostor. Imamo kar nekaj lokacij, za katere so bile narejene analize in projekti o primernosti, a okoliški prebivalci niso dovolili gradnje zadrževalnika. Velik del idej je propadlo pred 20 leti, ko pa še ni bilo hude suše, pravi Pintarjeva in dodaja, da ljudje takrat, ko je ogrožen njihov vsakdan, razmišljajo drugače. »Lahko si samo želimo, da bi našli skupni jezik in lokacije za te zadrževalnike.« Problem je tudi v tem, da zadrževalnikov ni mogoče graditi povsod, stati morajo na območju, kjer je veliko padavin. Pri nas pa bi bilo zaradi pogostih padavin, ki so dokaj sorazmerno razporejene skozi pokrajino, res idealno, če bi jih postavili čim več. »Vodo bi že lahko nalovili, problem se pojavi pri umeščanju take akumulacije v prostor. To pomeni poseg v prostor, ljudje pa hitro rečejo, da na njihovi parceli tega pač ne bo. Tako zmanjka prostora, ne moreš pa zadrževalnika postaviti kamorkoli.« Tako Marina Pintar.

Bojan Kisilak iz podjetja Ageapol, ki se med drugim ukvarja tudi z gradnjo in inštalacijo naprav za zadrževanje vode, se pridružuje mnenju, da so te edini resen vir vode za namakanje kmetijskih površin. Življenjska doba zadrževalnika je sicer odvisna od njegove velikosti in kakovosti gradnje, večji zadrževalniki pa so naložba za 50 let in več. Tudi količinsko imajo večji zadrževalniki možnost akumuliranja več milijonov kubičnih metrov vode. Kisilak dodaja, da kmetija z enim hektarjem zemlje na mesec porabi od 200 do 300 kubičnih metrov vode. Investicija v zadrževalnik, ki bi zadostil oskrbovanju nekaj kmetij, pa znaša do 30 tisoč evrov za primarni namakalni del, črpališče in zadrževalnik za vodo, še enkrat toliko za razvoz vode do zemljišč. »A za kmetije je dolgoročno to brez dvoma najboljša možna naložba.« Največji učinek imajo tisti zadrževalniki, ki lahko zadržujejo veliko vode in imajo razmeroma majhno površino za izhlapevanje. Seveda pa večji zadrževalniki pomenijo tudi večji poseg v naravo in prostor. Manjši zadrževalniki pa se na drugi strani za namakalne namene ne obrestujejo, saj iz njih veliko vode izhlapi. »Tudi gradnja manjših akumulacij ni mačji kašelj, lahko seveda narediš bazenček za reševanje domačega vrta, z njim pa ne moreš rešiti kmetijske pridelave,« pojasnjuje Pintarjeva.

Glavni problem so občine, ki imajo prostorske plane in dobro vedo, kje so primerne površine za akumulacijo, vendar se ne trudijo v tej smeri.

Poleg suše, ki že zdaj prizadeva kmetijstvo, vse večji problem pomeni hidrološka suša, kot posledica upadajočih nivojev rek. Lučka Kajfež Bogataj opozarja, da je vsem reguliranim rekam, ki smo jih spravili v korita, treba omogočiti meandriranje, stranske odtoke, da bi reke tekle dlje, s tem krepile podtalnico in zadržale vodo. »Imamo tudi ogromno naselij, kjer je vedno več površin asfaltiranih, še posebej mestna infrastruktura bi si morala prizadevati, da odpre površine in naredi parke, jezerca ali vodna zemljišča. Načrtno je treba degradirana zemljišča v mestih spremeniti v nekakšne zadrževalnike ali vodna zemljišča, kjer bo voda stala ali pa bila namenjena dejanski uporabi. Pametno pa bi bilo spodbujati tudi načrtno zadrževanje doma, kjer bi lahko vsaka hiša, ki ima več zemljišča, imela mini zadrževalnike za oskrbo z vodo. V Toskani ima na primer vsaka kmetija jezero, ki je lahko večnamensko. Vodo lahko res zadržimo na veliko načinov. Nimamo pa žal te tradicije, da bi si gradili dežne vrte ob hišah, kamor bi se ob nalivu zlivala vsa voda. To bi moralo biti urejeno tako samoumevno, kot je kanalizacija,« našteva Kajfež Bogatajeva.

Problem je tudi vzdrževanje zadrževalnikov vode. Kot pravi Kisilak, bi morali vzpostaviti profesionalne ekipe, ki bi vse zadrževalnike redno vzdrževale in jim omogočale čim daljšo življenjsko dobo, saj gre – podobno kot pri pitni vodi – za naložbo strateškega pomena: »V nasprotnem se bo le stopnjevalo, kar se dogaja zadnja leta: da se dovoljuje priključevanje kmetijskih vodnih priključkov na vodovodno omrežje.« »Glavni problem so občine, ki imajo prostorske plane in dobro vedo, kje so primerne površine za akumulacije. Nihče jim ne bi branil gradnje zadrževalnikov, a vseeno nimamo veliko uspešnih primerov njihove integracije, saj občine ne delajo v tej smeri,« poudarja Kajfež Bogatajeva. No, nekatere občine so se že začele prilagajati podnebnim spremembam. Med njimi je tudi občina Vipava, kjer se aktivno ukvarjajo s tem, kako dobiti in zadržati čim več vode.

»Nekje je treba začeti, saj se drugače ne bo nič spremenilo.« Lučka Kajfež Bogataj je prepričana, da bi z dobrim zgledom lahko sprožili veliko koristnih sprememb na področju zadrževanja vode. Bo ta zgled občina Vipava?