Drugačen pogled na Zahod

Dr. Gladys Cecilia Hernandez Pedraza je namestnica direktorja in višja raziskovalka na oddelku za globalne finančne trende Centra za študije svetovnega gospodarstva (Centro de Investigaciones de la Economía Mundial – CIEM) v Havani na Kubi. Na Fakulteti za družbene vede je sodelovala na Mednarodni poletni šoli politične ekologije. Predstavila je »kubansko izkušnjo za trajnostno prihodnost« in še precej več.

»O tem se, oprostite, govori odločno premalo: o neenakosti,« je dr. Hernandez Pedraza pripomnila ob preglednici Mednarodnega denarnega sklada, ki jo je v uvodu pokazala med kopico podatkov in projekcij, povezanih s podnebno krizo. Preglednica s stanjem leta 2020 kaže, da v 140 državah v razvoju živi skoraj 81 odstotkov svetovnega prebivalstva, vendar te države ustvarijo manj kot tretjino (30,8 odstotka) svetovnega izvoza in manj kot polovico (49,3 odstotka) celotnega bruto družbenega proizvoda. »Ne gre zgolj za neenakost. Imamo območja, ki nimajo nobenih možnosti, in vse več jih je. Visoko zadolženih držav je bilo ob nastanku preglednice 39, danes jih je 42,« je poudarila in okrcala (ne)odgovornost svetovnega Severa, ki bi moral prevzeti večje breme blaženja podnebne krize.

Privilegiran način življenja v Evropi, Severni Ameriki in državah svetovnega Severa nasploh povzroča stokrat večji ogljični odtis, kot je odtis vseh revnih držav sveta skupaj. Izsledki raziskave, lani objavljeni v publikaciji Nature Communications, so potrdili, da bo, če se bo nadaljevala sedanja usmeritev, do leta 2030 v skrajni revščini živelo 350 milijonov ljudi, brez ustrezne prerazporeditve pa bodo podnebne politike s podražitvami hrane in energije v revščino pahnile dodatnih 50 milijonov ljudi, zlasti v revnejših delih sveta.

In kako se na podnebno krizo odziva Kuba? »Kubo čaka enaka prihodnost kot otoke, ki jim segrevanje ozračja in druge podnebne spremembe prinašajo zelo velike spremembe. Znanost je tukaj jasna in država je naredila načrt in ga izvaja. Imenuje se pomenljivo Tarea vida, torej Življenjska naloga, ker je to dolgoročni načrt za preživetje.«

Privilegiran način življenja v državah svetovnega Severa povzroča stokrat večji ogljični odtis, kot je odtis vseh revnih držav sveta skupaj.

Kuba sodi v skupino malih otoških držav v razvoju (SIDS), ki so bile kot posebna skupina prvič prepoznane na konferenci Združenih narodov za okolje in razvoj v Riu leta 1992; v karibski podskupini je poleg Kube še 22 držav, recimo tudi Bahami, Haiti in Jamajka. »Vse te države so ogrožene zaradi zviševanja morske gladine, množitve invazivnih vrst, zakisanja oceanov, zviševanja temperature, spremembe vzorcev padavin, hurikanov, poplav in suš. Hkrati je v karibskih državah odvisnost od naravnih virov zelo velika, ključni so za preživetje, zato se je pri uvajanju prilagoditev na podnebne spremembe najpomembneje osredotočiti na ekosisteme in na njihovo interakcijo s prebivalstvom.«

Kuba je na prilagoditve navajena, eno velikih je doživela – ali bolje, več let doživljala – po razpadu Sovjetske zveze. »Takrat je izginila Sovjetska zveza, izginile so socialistične skupnosti. Ostali smo sami,« razlaga dr. Hernandez Pedraza. Obdobje po razpadu Sovjetske zveze, od katere je bila Kuba najbolj odvisna pri hrani, nafti in mehanizaciji, je dobilo posebno poimenovanje, to je »posebno obdobje«, zaznamovano s pomanjkanjem in 35-odstotnim skrčenjem BDP, uvoz in izvoz sta se zmanjšala za več kot 80 odstotkov. »Zdaj pa pri odgovoru na podnebne spremembe nismo več sami,« nadaljuje. Poudarja sodelovanje in nujnost sodelovanja z mednarodno skupnostjo in institucijami, zlasti znanstvenimi, ki se ukvarjajo s podnebjem in ki lahko zagotovijo tudi sofinanciranje nekaterih programov. Posebej v kontekstu boja proti podnebnim spremembam na Kubi omenja tudi nujnost zavezništva med zasebnim in državnim sektorjem. Kuba se je namreč v tem pogledu odprla, zasebne storitvene dejavnosti so v razcvetu (»Včasih smo imeli 56 hotelov, zdaj pa več kot 300«). Pa jo to veseli, jo je kasneje vprašal nekdo iz občinstva. »Sem še ’stara šola’. Ni mi torej všeč, priznam, a hkrati vidim, da zasebne dejavnosti delujejo,« je odgovorila in dodala: »Rada imam svojo državo. Še vedno verjamemo, vsaj večina verjame, da je naš socialistični način dober, da z njim vsi dobivamo. Naše zdravstvo, izobraževanje – to moramo ohraniti in braniti.«

Kot primer kubanskega ukrepa, ki izvira iz omenjenega ekosistemskega pristopa in hkrati gradi odpornost skupnosti ob krepitvi biotske pestrosti dr. Hernandez Pedraza posebej omenja sajenje mangrov na obalah. »Zaradi turizma smo izgubili ogromno ekosistemov, zdaj jih vzpostavljamo nazaj,« pravi. Gre za listnata drevesa, ki rastejo v morskih zalivih, na območju plimovanja, saj imajo zelo izrazite in močne korenine, ki so življenjski prostor številnih vrst. Območja mangrov so pomembna naravna ovira ob poplavah, torej ob zviševanju morske gladine, ki za prebivalstvo Kube v obmorskih mestih prinaša eno največjih življenjskih sprememb. Od sredine 20. stoletja se je gladina morja zvišala za skoraj sedem centimetrov, po projekcijah naj bi do leta 2050 narasla še za 27 centimetrov.

S tem se ukvarja omenjeni državni načrt boja s podnebnimi spremembami Tarea vida, ki je bil uradno sprejet leta 2017 in predvideva tri časovne faze z ukrepi do leta 2100. Eden ključnih načrtov je zmanjševanje naseljenosti v nizkem obmorskem pasu, ki ga poplavlja morje, torej preselitev prebivalstva v notranjost, kjer že nastajajo nova naselja. Po projekcijah je ogroženih na desetine mest, ki ležijo neposredno ob obali celotne Kube. Tarea vida določa 11 nalog, ki se ukvarjajo z zagotovitvijo fizične in prehranske varnosti prebivalstva, posebej sta poudarjeni dostopnost in učinkovita raba vode, pogozditev (mangrove) z namenom zaščite zemljišč, revitalizacija koralnih grebenov, okrepitev sistemov zgodnjega obveščanja prebivalstva o hurikanih in drugih ekstremnih vremenskih pojavih ter krepitev znanja o podnebnih spremembah in tveganjih v celotni populaciji.

Ena od 11 nalog iz Taree vide je tudi, da Kuba pri podnebnem ukrepanju uporabi »čim več mednarodnih finančnih virov«. Nekatere že uporablja; poleg omenjenega sajenja mangrov recimo že poteka projekt zasaditve mangrov na 84 kilometrih obale med Punto Sucio in Punto Morana na južni obali, ki ga podpira Adaptation Fund. Torej Sklad za prilagajanje, ustanovljen leta 2011 za financiranje projektov in programov prilagajanja v državah v razvoju, ki so pogodbenice kjotskega sporazuma in so še posebej občutljive za škodljive učinke podnebnih sprememb.

In kako ljudje in skupnosti sprejemajo to, da bodo morali oditi iz domačih mest? »Najprej je jasno, da moraš ukrepati, ko projekcije ljudi, ki se desetletja znanstveno ukvarjajo s področjem, kažejo, da bodo zaradi zviševanja morske gladine izginila mesta, tvoji ljudje. Vendar je treba graditi postopoma. To so mesta in ljudje, ki živijo z ribolovom, in zanje je napoved, da se bodo morali preseliti 13, 15 kilometrov v notranjost, nepredstavljiva,« razlaga dr. Hernandez Pedraza. »Potem pa se kateri od krajevnih prebivalcev spomni, da je morje pred leti segalo recimo do 10 metrov dlje, kot sega danes. In to je izhodišče za razumevanje, da bo čez čas prišlo še bliže. Tako se začne v skupnostih, ljudje se spomnijo in razumejo, čeprav jim ni lahko.«

Med ukrepi zoper podnebno krizo navaja tudi povečanje rabe obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti. S to se Kuba, poudarja, ukvarja vse od energetske krize v letih 2004/05. Takrat se je začelo z okvaro največje kubanske elektrarne v bližini mesta Matanzas, zaradi katere je izpadlo 15 odstotkov proizvodnje elektrike. Zapleti so se stopnjevali, zaradi tega so ustavljali tovarne, uvedli več varčevalnih pravil, nekaj vsakdanjega so postali večurni izklopi elektrike, v dvomilijonski prestolnici Havani so trajali po pet ur na dan. Kubi, za katero je veljal ameriški embargo in je bila finančno zlomljena, je iz težav z nafto pomagala prijateljska Venezuela, delno pa je okrepila tudi lastno proizvodnjo plina. Agencija Reuters je denimo leta 2007 povzela besede venezuelskega predsednika Huga Chaveza, iz katerih izhaja, da je Kuba dolgove poravnavala tudi tako, da je »v Venezuelo poslala 20 tisoč zdravnikov in učiteljev v zameno za surove in rafinirane izdelke«.

Kakorkoli, danes je kubanski cilj pridobiti 24 odstotkov energije iz obnovljivih virov. Kuba je postopoma opustila žarnice z žarilno nitko in jih zamenjala s tehnologijo LED, iz centraliziranega modela preskrbe z elektriko je prešla na decentraliziranega – je pisalo v prezentaciji dr. Hernandez Pedraza. »Pridobili smo investicije iz Kitajske za proizvodnjo solarne energije, nekaj imamo tudi vetrnih elektrarn, skoraj vsa država je prešla na plin, imamo tudi naložbe iz Kanade. Plin seveda ni obnovljiv vir, a vsaj ni nafta«. Kanada je pomembna partnerica Kube. Na uradni spletni strani kanadskega veleposlaništva na Kubi denimo piše: »Kanada in Kuba imata dobro vzpostavljene, pomembne in rastoče poslovne in naložbene odnose. Blagovna menjava med državama znaša skoraj milijardo dolarjev na leto.«

Kdo poleg Kanade in Kitajske pa še vlaga na Kubi? Dr. Hernandez Pedraza pravi, da je med covidom Kuba prejela donacije več kot 60 držav. Kot zaveznice našteva Nikaragvo, Argentino, Bolivijo, Brazilijo, Peru pa Vietnam in seveda Rusijo. O tej noče govoriti, je izrecno povedala po koncu pogovora. Je pa večkrat omenila Ameriko, težavno sosedo, le 90 milj oddaljeno od otoka, zaradi katere Kuba in Kubanci ne morejo, kot pravi, normalno živeti: »Manjša otoplitev odnosov je bila pod Obamo, potem pa se je spet ustavilo. Zdaj bi predsednik Biden lahko začel dialog, a ga ne. Tukaj opažam širšo spremembo. Globalizacija je prej pomenila svobodno trgovino, svobodne finance, zdaj pa je v porastu gospodarski nacionalizem. To je žalostno.«

Časnik Guardian je 3. februarja letos objavil komentar Kuba je že 60 let pod ameriškim embargom. Čas je, da se to konča, v katerem avtor David Adler opisuje posledice razglasa 3447, s katerim je takratni predsednik John F. Kennedy uvedel embargo na vso trgovino s Kubo z namenom ustaviti širjenje tako imenovanega kitajsko-sovjetskega komunizma. Navaja oceno Združenih narodov, da je embargo Kubo stal več kot 130 milijard dolarjev, in opisuje trenutno stanje v Havani: doki so napol prazni, saj so ZDA prepovedale vse ladje za križarjenje, kulturno izmenjavo in izobraževalne delegacije, ki so nekoč poganjale najpomembnejšo panogo na otoku; podružnice Western Uniona so zaprte in dotoka denarja ni niti za družine izseljencev; zaradi embarga vlada kronično pomanjkanje zdravil brez recepta, Kubanci pa ne morejo s svetom komunicirati prek Zooma, Skypa ali Microsoftovega programa Teams. Adler komentar konča s pozivom: »Odpraviti embargo in pustiti Kubi končno živeti.«