Night Drive

za

Poljub smrti.

Lily/Gabrielle (Gaby Rodgers), femme fatale v Aldrichevem Poljubu smrti (1955), klasičnem filmu noir, hoče na vsak način videti, kaj je v skrivnostni škatli, za katero umre veliko ljudi. Ko terja polovico tega, kar je v tej škatli, in ko ji odvrnejo, da tega, kar je v njej, ni mogoče deliti, sikne: »Potem bom pa vzela vse!« In res, eluzivno škatlo odpre, toda v njej je »Meduzina glava«, miniaturna atomska bomba – radioaktivni izotop, ukraden iz Los Alamosa, ki takoj zatem raztrga Malibu, Los Angeles, Ameriko in ves svet. The End. No, Night Drive – duhoviti, enostavni, elegantni, obešenjaški triler, ki je ogrel tudi letošnjega Grossmanna (18. Festival fantastičnega filma in vina) – je videti kot reimaginacija Poljuba smrti, saj koketna, zapeljiva, predrzna, zvijačna Charlotte (Sophie Dalah) pravkar ločenega Uberjevega šoferja (AJ Bowen), ki jo ponoči vozi po božičnem Los Angelesu, prepriča, da jo počaka pred neko hišo, iz katere čez čas priteče s skrivnostno škatlo, za katero bi umrli mnogi.

Charlotte – cinična, hladnokrvna, pohlepna, škorpijonska, tipična femme fatale – tega, kar je v njej, ni voljna deliti z nikomer, niti z romantičnim šoferjem, kaj šele z globalnim svetom. A to bi bil res sijajen app. In ker film, ki je padel iz Mannovih Stranskih učinkov in ki bi zdrvel v Tarantinov Šund, če bi imel še malce več samozavesti, zelo uživa v svoji veliki invenciji, mu užitka ne bom pokvaril. (Amazon Prime Video)