Helikopter ali letalo ni dovolj

Ob večini intervencij na terenu, sploh na Krasu, se vedno znova izkaže potreba po hitrem posredovanju iz zraka, saj je teren, kjer prihaja do požarov, večinoma težko dostopen, velikokrat pa delo gasilcev otežuje spreminjajoča se smer vetra. Tu trčimo ob prvi sistemski problem – Slovenija nima decidirane službe za zračno podporo, ne za reševanje, prevoz, kaj šele za gašenje. Ob intervencijah gasilcev CORS (Center za obveščanje RS) usklajuje sodelovanje z drugimi službami oziroma ministrstvoma – ministrstvom za obrambo in notranje zadeve.

Težava je seveda v tem, da morata policija in vojska del svojih sredstev vnaprej rezervirati za intervencije ali dežurstva, ne ena ne druga služba tako nimata niti enega zrakoplova, ki bi bil vedno na voljo, primerno opremljen in pripravljen za delovanje. Policija in vojska seveda imata helikopterje (vojska tudi transportno letalo PC-6), ki so opremljeni za reševanje v gorah, prevoze ponesrečencev in za gašenje, toda ne eno ne drugo in tudi ne tretje niso njihove primarne naloge.

Izkušnje vseh velikih požarov v naravi, večina se jih je pojavila na Krasu, kažejo na to ključno težavo: zaradi hitrosti, s katero se gozdni požari širijo, sploh v sušnem času, jih je z obstoječim sistemom intervencije nemogoče pravočasno zaustaviti. Helikopter tudi ni vedno na voljo, bodisi zaradi drugih intervencij, tehnične napake, vremenskih razmer ali pa je gašenje iz zraka prenevarno zaradi ovir, terena in samega požara. Že dejstvo, da pomoč iz zraka vodje intervencije kličejo po ocenjeni potrebi, je izguba dragocenega časa.

Ker pomoč iz zraka ni avtomatsko na voljo, služba za podporo ni vedno pripravljena ob samem začetku intervencije (bazen za zajem vode, če ni vodnih virov v bližini, helikopterji so stacionirani na Brniku in v Cerkljah na Dolenjskem), čas teče, scenarij pa je vedno enak: požar se hitro razširi, na pomoč prihaja vedno več enot, helikopterji, letala, še več gasilcev … in na koncu kljub nečloveškim naporom vseh ekip, celotnega sistema, pogori 3500 hektarjev. Ljudje in tehnika očitno delujejo z največjo močjo, vprašanje pa je, ali je to dovolj in ali je mogoče tako izboljšati strategije, da mednarodna pomoč ne bi bila potrebna.

Da bi bila podpora iz zraka optimalna, mora obstajati kot samostojna služba, bodisi v okviru civilne zaščite ali kot neprofitna družba v lasti države, kot agencija ali kako drugače. Mora biti samostojna, s svojim načrtovanjem kadrov, dežurstvi, treningi in usposabljanji. A kje dobiti kadre? Večji del, okostje torej, bi lahko bili piloti in pilotke, ki so že zaposleni v Slovenski vojski ali policiji. Rekli boste, to je nemogoče, zakonodaja ne dopušča delnih zaposlitev, a država lahko predpiše marsikaj, prav tako lahko dopusti izjemo na področju zaposlovanja. Seveda bi to pomenilo, da bi morali vojska in policija zaradi usklajevanja posadk sodelovati, del načrtovanja pa bi morala prepustiti tudi novi službi.

Zaradi hitrosti, s katero se gozdni požari širijo, sploh v sušnem času, jih je z obstoječim slovenskim sistemom intervencije nemogoče pravočasno zaustaviti.

Bistveni del takšne nove strategije bi moralo biti izvidništvo iz zraka, denimo z droni, opremljenimi s termovizijskimi kamerami in avtomatično distribucijo natančne lokacije v operativni center, od tam pa v CORS in vsem uporabnikom. Smisel nove službe za letalski boj proti požarom bi moral biti zgodnje odkrivanje. Torej, da se niti ne čaka na zaprosila s terena, temveč se takoj obvesti dežurnega pilota in se mu dostavi natančna lokacija mogočega požara.

Obrambno ministrstvo meni, da je za slovenske razmere najprimernejši nakup helikopterja. A morda še primernejši bi bil nakup letala Air Tractor, njegove amfibijske izvedenke. Takšno letalo v rezervoarje sprejme 3000 litrov vode, prazno leti s hitrostjo 320 km/h, polno obteženo lahko vzleti na 600 metrov dolgi stezi, visokotlačni sistem za polnjenje rezervoarjev z vodo omogoča napolnitev v petih minutah, rezervoar goriva s kapaciteto 1200 litrov pa mu omogoča delovanje več kot tri ure. Takšno letalo lahko vodo zajema tudi z vodne površine, nabavna cena je razmeroma nizka – okoli dva milijona dolarjev …

Kot osnovna baza se ponuja letališče v Divači, ki ima 770 metrov dolgo asfaltirano stezo (poleg travnate) ter potrebno infrastrukturo, kot sekundarni pa bi bili za potrebe delovanja na Krasu uporabni tudi letališče v Ajdovščini (na letališču je celo baza Civilne zaščite z vso potrebno opremo in hidranti) ter letališče Gorica v Italiji. V času visoke požarne ogroženosti bi eno ali dve letali dežurali v matični bazi, pripravljeni na takojšnje posredovanje. Iz Divače je 10 minut po vzletu dosegljiv celoten Kras do Trsta. Ob zadnjem požaru bi recimo tri letala Air Tractor, ki bi delovala iz Divače, v eni uri lahko ob optimalnem delovanju odvrgla več kot 23.000 litrov vode.

V zadnjem požaru na Krasu se je izkazalo, da šepa tudi skupno poveljevanje zračnih enot, kar bi verjetno morala prevzeti nova enota ali služba.

To letalo ima še druge prednosti. Za upravljanje je dovolj enočlanska posadka. Letalo ima sicer varianto z dvema sedežema, drugo je namenjeno opazovalcu oziroma koordinatorju gašenja (če se letalo uporablja kot izvidnik, ki aktivno išče požare), vendar je za normalno operacijo potreben samo pilot. Del pilotskega kadra bi lahko prišel iz Slovenske vojske, ki ima s turbopropelerskimi letali veliko izkušenj – Air Tractor poganja enak motor kot PC-6 in PC9.

V zadnjem požaru na Krasu se je izkazalo, da je težava tudi v skupnem poveljevanju zračnih enot, kar bi verjetno morala prevzeti nova enota ali služba. Ta bi morala biti pristojna tudi za izvidništvo, tako da bi v požarni sezoni od jutra do mraka z droni srednjega dosega preletavala območja, kjer je možnost požara večja (celotna Vipavska dolina, Kras in slovenska Istra), oziroma kjer je razglašena požarna nevarnost. Enota bi bila mobilna, tako da bi drone lahko lansirali iz sekundarnih baz na posameznem požarnem rajonu. Baze bi bile lokalna letališča z ustrezno infrastrukturo, z vnaprej pripravljenim načrtom oskrbe z vodo in gorivom. Če bi služba zračne podpore delovala, kot je zamišljeno, do razširjenih intervencij iz zraka, tudi mednarodnih, niti ne bi prihajalo, vsaj ne pogosto – ker bi enota pred tem, v sodelovanju z zemeljskimi ekipami, požar že močno omejila. Pritisk na helikopterske enote bi se tako tudi bistveno zmanjšal.