Gozdovi na morskem dnu

Znanstveniki raziskujejo možnosti za odstranjevanje ogljikovega dioksida iz ozračja s pomočjo morske trave … Spieglov članek, ki ste ga poobjavili v Mladini, se začne zanimivo in obetavno. Tu in tam postreže tudi s številkami. A kaj se zgodi, če bralec te številke primerja med seboj? »Okoli sedemdeset vrst morske trave naj bi pokrivalo do 270.000 kvadratnih kilometrov morskega dna.« … »Vsako leto morska trava posrka 56.000 ton ogljika …« – Do tod vse v redu in prav, če seveda zanemarimo dejstvo, da človeška dejavnost vsako leto v ozračje doda več kot 40 milijard ton ogljikovega dioksida … »Po neki oceni naj bi vsako leto izginilo sedem odstotkov podvodnih travnikov.« Ekipa z univerze v Göteborgu »se že dlje časa ukvarja z vračanjem morske trave na švedsko zahodno obalo. Začeli so s kvadratnim metrom – lani pa nasadili že cel hektar … Zasaditev hektarja stane okrog sto tisoč evrov.« – Na svetovni ravni torej 18,9 bilijonov (!) evrov samo za nadomestitev trave, ki vsako leto izgine …

»Znanstveniki upajo, da se bo morska trava v desetih do dvajsetih letih prilagodila višjim temperaturam, sicer je zapisana pogubi …« – Seveda se bo; kot se bodo prebivalci tropov v istem času navadili hoditi po opravkih pri temperaturah nad 30 stopinjami in pri 100-odstotni vlažnosti, ne da bi umrli … Članek odpre kup vprašanj, a ne ponudi nobenega odgovora. Zgolj pridno niza podatke o travi in strokovnjakih, ki se ukvarjajo z njo, ne da bi katerega od njih soočil z dejstvi ter ga povprašal o učinkovitosti in smiselnosti njegovega početja. Mladinini hišni novinarji znate bolje … Podnebne spremembe so grozeče in neodvrnljivo dejstvo. Tema novinarskega prispevka je v tem kontekstu lahko le, zakaj toliko visoko šolanih ljudi s takšno ali drugačno kanglico zaliva ta ali oni gozdni požar in zakaj jim država kupuje kanglice. Zadnje, kar potrebujemo bralci, so prazni upi in plašnice.