Thirteen Lives

za

Rešitev.

Leta 2018 – tam nekje sredi junija – si je šlo dvanajst tajskih fantov, še otrok (od 12 do 16 let), z nogometnim trenerjem ogledat Tham Luang Nang Non, slovito jamo, kjer pa jih je silovito monsunsko deževje zalilo, šokiralo in ujelo, tako da jih je potem v naslednjih dneh reševal tako rekoč ves svet. Film Thirteen Lives, ki je videti skoraj kot igrana verzija dokuja The Rescue, v tej monumentalni reševalni operaciji skupaj ne vidi le senzacije, temveč priložnost za epsko pripoved o transformativnih detajlih, stresni morali, logističnem peklu, malih radikalnostih, stranskih tveganjih, mejnih emocijah, mumifikaciji panike, lovljenju zraka, stoičnem žrtvovanju, skupnostnem junaštvu in delikatni, prikriti, distancirani kompleksnosti, ki so se zasvetili v tej reševalni akciji.

Ko se britanska jamska potapljača, John Volanthen (Colin Farrell) in Rick Stanton (Viggo Mortensen), prebijeta do otrok, so sicer še živi, toda ko spoznata, da jih bosta morala zdaj pod vodo – skozi srhljivi klavstrofobični podvodni jamski mrak – spraviti na drugo stran, na varno, sta se domislila rešitve, za katero bi kritiki, če bi jo videli v fiktivnem filmu, rekli, da je za lase privlečena: iz Avstralije sta pripeljala anestezista, Richarda Harrisa (Joel Edgerton), ki jih je omamil, tako da so jih lahko poslali skozi pekel. Ja, vsekakor, vsi dobro vemo, kako se je vse skupaj končalo (tako kot smo to vedeli pri Howardovem eposu Apollo 13), pa vendar je film, ki ustvari vtis, da tisti, ki rešijo tajske fante, rešijo ves svet, narejen tako spretno in napeto, da niste nikoli prepričani, da se bo to končalo s happy endom. (Amazon Prime)