Prey

za

Predator.

McTiernanov Predator je od leta 1987, ko je srečal Arnolda Schwarzeneggerja, dobil kopico nadaljevanj. V nekaterih je srečal celo sebi enakega – osmega potnika. Zdaj pa je končno dobil predzgodbo – Prey, ki se giblje v ritmu tihe transcendentalne meditacije (včasih že kar v ritmu tišine), ga pošlje v 18. stoletje, na ameriški »divji« zahod (no, bolj »divji« sever), kjer sreča Komanče, toda preden pride do tega zgodovinskega srečanja (film ima zelo dolgo ekspozicijo), boste imeli občutek, da gre za reimaginacijo Disneyjeve Mulan – za film o dekletu, Naru (Amber Midthunder), ki sanja o tem, da bi postala bojevnica.

Lok, puščica in tomahavk so njen forte, a moški aroganci ne more konkurirati. Še manj rigidni spolni hierarhiji. Občutek imate torej, da gre še za en okrušek gibanja #MeToo, kar pa naj vas nikar ne zavede: Naru – zasmehovana in marginalizirana – namreč potem res dobi priložnost za opolnomočenje, ko začne njeno ljudstvo, njene živali, njeno naravo in njo terorizirati predator, masivni grizlijevski humanoid z okostnjaško masko in laserskim pogledom, zunajzemeljski zavojevalec, za katerim ostaja le kri in ki izgleda kot groteskna zrcalna slika tako onih drugih zavojevalcev, pohlepnih francoskih traperjev, ki pustošijo idilično naravo, teritorij Komančev, kot zavojevalskega, invazivnega, požrešnega kapitalizma, ki bo to naravo zlagoma militariziral, posilil in uničil, staroselska ljudstva pa dehumaniziral in iztrebil. (Hulu)