Knjiga / Miodrag Majić: Otroci zla

+ + + + +

Ko si enkrat v zgodbi, se odrečeš tudi spancu, da prideš do konca.

Osnovni žanr je kriminalka, postavljena v sodobni Beograd, ozadje pa zakrita nedavna srbska zgodovina. Poligon je sojenje, ki določi glavne akterje: advokata, politika, tožilko, sodnika, kriminalista, novinarko, klošarja, plesalko, osebnega stražarja, advokatskega pripravnika, vdovo in detektiva, ki so upodabljani kot psihološki portretiranci. Sočasno ob ljubezensko-morilskih skandiranjih izstopata razkrivanje sistemske korupcije in vloga medializacije sodnih procesov. Tema, ki je na Slovenskem celo literarni tabu – smo kdaj naleteli na roman o podkupljenem predsedniku sodišča in od kriminalcev plačanih tožilcih?

Ob vseh teh momentih pisatelj pretkano tke razkrivanje motiva grozljivega obrednega umora. Kdo, zakaj, kako? Se ti zdi, da se že svetlika odgovor, pa zgodba doživi preobrat, in tako iz kroga v krog. A napisana tako prepričljivo, da v njej ne vidiš vnaprej izdelane šablone, še več – stranpoti za nazaj ne razbereš kot avtorjevega zavlačevanja, ampak kot logično zaporedje. Šele na koncu dobi vse svoj smisel, celo naslov.

In kdo je napisal to mojstrsko delo? – Advokat, doktor prava in kritik kazenskega populizma. Ne pisatelj, ki je pograbil še eno temo, ampak pravnik in poznavalec drobovja pravosodnega, političnega in medijskega okolja. Nekdo, ki pozna stvar samo, najti mora le slog in formo, skozi katero jo bo predstavil. Dokaz, da poglobljena vsebina z minuciozno notranjo strukturo poseka modele pisateljskih korifej. Še več, tokrat zgled, kako najbolj napete literature ne ustvari književni lavreat, ampak outsider.