Grega Repovž

Grega Repovž

2. 9. 2022  |  Mladina 35  |  Uvodnik

Odstop Marte Kos

Nekajmesečna uvertura v volitve predsednika republike se v Sloveniji vedno začne nekako nedolžno, s poudarjanjem omejene predsednikove moči in protokolarnosti funkcije. Nato se začnejo pojavljati kandidati, vsak od resnih ima ob objavi kandidature najprej malce višjo podporo, z vsakim novim resnim kandidatom pa se razmerja hitro spreminjajo. In vedno znova so kandidati nad tem šokirani, nemalokrat usihajočo podporo pripisujejo medijem oziroma političnim nasprotnikom, težko sprejmejo, da so morda sami krivi zanjo, ali celo, da na to nima nihče resnega vpliva, razen volivcev. Ko je na primer leta 2002 kandidaturo napovedal France Arhar, dolgoletni guverner Banke Slovenije, se je zdelo, da bo celo premagal Janeza Drnovška. Res je na upad Arharjeve priljubljenosti vplivalo razkritje sumljivega poslovanja Vzajemne in nato dohodkov uprave, ki jo je vodil, a na tretje mesto ga je dokončno potisnila objava kandidature Barbare Brezigar, kandidatke, ki jo je podpirala SDS.

Letos se je vse to ponovilo. Ko je Marta Kos objavila kandidaturo, se je zdelo, da ima kot podpredsednica Gibanja Svoboda in dolgoletna diplomatka, ki je zelo prepoznavna, odprta vrata v predsedniško palačo. Toda le do trenutka, ko je kandidaturo napovedala Nataša Pirc Musar – to javnost veliko bolje pozna, znana je po odločnih in zelo razumljivih nastopih. Najprej je tako nastopala z mesta pooblaščenke za dostop do informacij javnega značaja, še bolj pa se je javnosti vtisnila v spomin kot pravnica, ki je ostro kritizirala ravnanje Janševe vlade v zadnjih dveh letih. Že prve ankete po objavi obeh kandidatur so pokazale, da je Nataša Pirc Musar v prednosti. Z mnenjem, da ne bi bilo dobro, da vse tri funkcije v državi pripadajo članom iste stranke, ki ga je izrekel prvi predsednik republike Milan Kučan, je Marta Kos dokončno izgubila možnosti za zmago na teh volitvah. Kučanovo mnenje je bilo upravičeno, izrekel je legitimen pomislek. In če tega razmisleka ne bi izrekel on, bi se tako ali drugače hitro pojavil v javnosti.

Marta Kos svojih možnosti od tistega trenutka ni mogla več povečati – in zdi se, da se je tega zavedala in da so se tega zavedali tudi v Gibanju Svoboda. Vprašanje, na katero so si morali v tej stranki odgovoriti zadnji mesec, je bilo eno več, čeprav je šlo dejansko le za eno: ali bo stranki bolj koristilo, če se umakne sama, ali ji koristi, da Marta Kos vseeno ostane kandidatka na predsedniških volitvah in promovira stranko pred prihajajočimi lokalnimi volitvami, bo stranki škodovalo, če njena kandidatka pred začetkom kampanje odstopi, ali je vseeno bolje, da doseže na volitvah slab izid, kar pa bo seveda imelo psihološko slab učinek pred lokalnimi volitvami.

V Sloveniji je bila doslej navada, da so tudi kandidati, zlasti velikih političnih strank, iz neke domnevne spodobnosti, češ da mora imeti resna stranka svojega kandidata za predsednika republike, vztrajali s kandidati, čeprav že v izhodišču ti zaradi konkurenčne prednosti drugih niso imeli nobenih možnosti za izvolitev. K tem »protokolarnim kandidatom« zlasti velike stranke vedno znova pozivajo tudi mediji. V strankah so te pozive pogosto upoštevali – kljub zavedanju, da njihov kandidat ne more zmagati. Na koncu je ta poraz, za katerega so vnaprej vedeli, da se bo zgodil, vedno slabo vplival na notranjo klimo v stranki in na njeno podobo v očeh volivcev.

Odločitev, da se kandidatka Gibanja Svoboda Marta Kos umakne še pred začetkom volilne kampanje, je torej dejansko drugačna poteza od dosedanjih. Gibanje Svoboda se je s tem v resnici izognilo temu, da bi ga kdo etiketiral kot poraženca volitev. Tik pred lokalnimi volitvami to ni nepomembno. Volitve so predvsem psihološka igra – velik del volivcev namreč voli zmagovalce, vedno in znova. Na te volivce vplivajo tudi takšni porazi.

Ko govorimo o predsedniku stranke Svoboda Robertu Golobu, se moramo zavedati, da je bil dolga leta poslovnež in da ne razmišlja tako impulzivno in čustveno kot poklicni politiki, za katere je politika večidel tudi adrenalinski poligon. Ravna izrazito racionalno – če malce poenostavimo, preračunava. V poslovnem jeziku bi lahko rekli, da se je z umikom kandidature Marte Kos umaknil s trga, za katerega je ugotovil, da nanj ne glede na vložena sredstva ne more prodreti.

Vendar stvari niso tako preproste. Gibanje Svoboda je tako mlada stranka, navkljub združevanju s SAB in LMŠ, da se ji napake dogajajo zaradi prešibke organizacijske strukture. Prav primer Marte Kos je indikativen. Če bi zmogli počakati in objaviti kandidaturo na primer šele te dni, bi bila Marta Kos danes v popolnoma drugačnem položaju. Če bi se pred tem ogradila od stranke – to imajo volivci radi – in kandidirala na primer s 50 podporniki, bi ji to dalo dodaten potisk v kampanji. Volilne kampanje so namreč profesionalen posel, taktika pa njihov izjemno pomemben del. Presenečenje, suspenz, izbira kraja in časa, seveda kandidatov in podpornikov – vse je pomembno. Našteli smo zgolj osnovne elemente, dejansko jih je še veliko več.

Prav prepričanje, da vse to znajo in zmorejo brez resnih razmislekov in močnih političnih svetovalcev, je pokopalo SMC pod vodstvom Mira Cerarja in Šarčevo LMŠ. Predvsem pa novinci v politiki težko prenašajo poraze – ker je zanje treba imeti izredno trdo kožo. Mali porazi so počasi potolkli oba, Cerarja in Šarca, jima skrhali samozavest, s tem pa je upadla tudi njuna javna prepričljivost. Priljubljenost je sladka, zmanjševanje priljubljenosti pa za večino ljudi izjemno deprimirajoče, velikokrat uničujoče. Mar nismo tega videli tudi pri Marti Kos?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.