Gospod Biden, zrušite ta zid!

Ko je te dni umrl Mihail Gorbačov, zadnji voditelj Sovjetske zveze, so ga praktično vsi nekrologi slavili, toda ironično – vsi po vrsti so slavili njegove neuspehe. Slavili, opevali in poveličevali so ga zato, ker mu je katastrofalno spodletelo. Ker je pokopal Berlinski zid, komunistično partijo, komunizem in Sovjetsko zvezo.

Ne, ni hotel razbiti in razsuti Sovjetske zveze. Au contraire: hotel jo je rešiti (pred stagnacijo). Hotel ji je vrniti legitimnost. Na vsak način ji je skušal dati še eno priložnost. Novo prihodnost. Toda ko jo je skušal rešiti, mu je padla iz rok. In se razbila. Razsula.

Ne, ni hotel uvesti demokracije. Au contraire: hotel je rešiti komunistično partijo. In komunistično oblast. Komunistično, enopartijsko prevlado. Toda ko jo je skušal rešiti, mu je spolzela iz rok. Ni je mogel več ujeti. Raztreščila se je.

Ne, ni hotel odpraviti komunizma in komunistične ideologije. Au contraire: hotel ju je rešiti. Narediti ju je skušal učinkovitejša. Toda ko ju je skušal rešiti (ko je torej skušal doseči, da bi bila tako učinkovita kot prosti trg), sta sprhnela. Ušla sta mu.

In ne, ni hotel zrušiti Berlinskega zidu. Au contraire: le vojske ni poslal nad Nemce, ki so začeli rušiti Berlinski zid. Ni hotel tvegati III. svetovne vojne. A ker vojske ni poslal nad te, ki so rušili zid, je zid padel. Nič hudega, zid je le zid, si je verjetno mislil. In se zmotil: Berlinski zid je bil več kot zid – z Berlinskim zidom sta padla komunizem in Sovjetska zveza.

Berlinski zid je bil ideologija, komunizem pa je skupaj držala prav ideologija. Odpraviš ideologijo – odpraviš komunizem. Ko so komunisti oznanili, da je dovolj floskul in da je treba družbo modernizirati, so se odpovedali komunizmu, ki so ga skupaj držale prav floskule. Podcenili so floskule. Podcenili so ideologijo.

Amerika na prelomnici, ko se mora odločiti – nazaj ali naprej? Preteklost ali prihodnost? Strah ali upanje? Delitev ali enotnost? Mrak ali optimizem?

Mihail Gorbačov, protežiranec Jurija Andropova, nekdanjega šefa KGB, vseh tistih sil, gibanj in politik, ki jih je sprožilo njegovo reševanje Sovjetske zveze (njegove reforme, njegova perestrojka, njegova glasnost), ni več mogel obvladovati. V tem je spominjal na junake znanstvenofantastičnih filmov, ki skušajo s potovanjem skozi čas preprečiti, da bi se v prihodnosti zgodilo nekaj strašnega, a prav s tem omogočijo, da se tisto strašno zgodi.

Reševanje demokracije in Amerike

Ko so Gorbačova pokopavali, ga je – ironično! – zelo dobro kanaliziral ameriški predsednik Joe Biden, ki je dobra dva meseca pred izredno pomembnimi kongresnimi volitvami oznanil, da je treba rešiti ameriško demokracijo, ameriški način življenja, ameriško ideologijo in Ameriko. Prejšnji četrtek je namreč iz Bele hiše pompozno skočil v Halo neodvisnosti (Filadelfija, Pensilvanija), »sveto zemljo«, kjer so nekoč, kot je opozoril, spisali deklaracijo o neodvisnosti in ustavo, ki je prinesla enakost in demokracijo, ter »sprožili najbolj neverjeten samoupravni eksperiment v zgodovini sveta«. Zdaj je vse to na tnalu. »Pri nas se dogaja vse preveč stvari, ki niso normalne. Donald Trump in MAGA-republikanci predstavljajo ekstremizem, ki ogroža same temelje naše republike.« Niso vsi republikanci MAGA-republikanci, niso vsi republikanci ekstremistični, trumpovski republikanci (privrženci slogana »Naredimo Ameriko spet veliko«, »Make America Great Again«), je rekel, »toda nobenega dvoma ni, da republikansko stranko danes obvladujejo, ženejo in strašijo Donald Trump in MAGA-republikanci. In s tem ogrožajo domovino.«

In zakaj ogrožajo Ameriko? Ker ne spoštujejo ustave. Ker ne verjamejo v vladavino prava. Ker ne priznajo ljudske volje. Ker zavračajo izide svobodnih volitev. Ker so hoteli razveljaviti 81 milijonov glasov. Ker za kongres kandidirajo zanikovalce volilnega izida, nove in nove Trumpe. Ker spodkopavajo demokracijo. Ker v Ameriki vidijo le klavnico, mrak in obup. »Trumpovske sile so odločne, da Ameriko pošljejo nazaj, nazaj v čase, ko ni bilo možnosti izbire, pravice do zasebnosti, pravice do kontracepcije, pravice do sklepanja zakonskih zvez med osebami, ki se ljubijo. Promovirajo avtoritarne voditelje in prižigajo ogenj političnega nasilja, ki ogroža naše osebne pravice, sodno pravico, vladavino prava in dušo naše dežele.« Drhal, ki je 6. januarja 2021 vdrla v Kapitol in »zadrla bodalo v grlo demokracije«, razglašajo za »patriote«, odobravajo jezo, grozijo z nasiljem in smrtjo, pozivajo k uličnim izgredom, okoriščajo se s kaosom, zastrašujejo s teorijami zarote in širijo laži, skupaj z veliko lažjo, da je Trump dobil volitve.

Če vprašate Bidna, ki so mu trumpovci očitali, da je govoril iz pekla (ozadje je bilo rdeče, deloval je mračno, morbidno ipd.), potem je Amerika na prelomnici, ko se mora odločiti – nazaj ali naprej? Preteklost ali prihodnost? Strah ali upanje? Delitev ali enotnost? Mrak ali optimizem? Za Bidna, ki mu je leta 2020 pot v Belo hišo tlakovala prav Pensilvanija ( ja, res »sveta zemlja«), ni dvoma: treba je rešiti ameriško demokracijo. Treba je rešiti dušo nacije. Treba je rešiti Ameriko, ki jo uničujejo trumpovski republikanci. To je bil njegov refren: rešiti je treba ameriško demokracijo in Ameriko!

In krona vsega stvarstva – treba je rešiti ameriško ideologijo. »Dragi rojaki, Amerika je ideja; najmogočnejša ideja v zgodovini sveta, in bije v srcih ljudi te dežele. Bije v vseh naših srcih. Združuje Ameriko. To je ameriška vera. Ideja, da Amerika vsakomur zagotavlja dostojanstvo. Ideja, ki sovraštvu ne daje zavetišča. Ideja, ki vsakogar navdaja z vero, da lahko doseže vse, in sicer ne glede na to, kje v življenju začenja. To smo mi. To verjamemo. In prav to tudi počnemo – odpiramo vrata, ustvarjamo priložnosti, osredotočamo se na prihodnost. In šele začenjamo.« Rešiti je treba to čarobno, čudežno, enkratno ameriško idejo. »Nič ni bolj svetega. Nič ni bolj ameriškega. To je naša duša.«

Nič, Joeju Bidnu se je, kot kaže, zgodila Sovjetska zveza. Znašel se je natanko na točki, na kateri se je sredi osemdesetih let znašel Mihail Gorbačov. Komunizem je reševal v času, ko ta ni več zagotavljal blaginje in ko je bil mnogim čedalje ljubši kapitalizem. Komunistično partijo je reševal, ko ji ni nič več uspevalo (celo nuklearka v Černobilu ji je padla iz rok) in ko je bil mnogim čedalje ljubši parlamentarni sistem. In Sovjetsko zvezo je reševal v času, ko v njej ni nihče več užival. Biden demokracijo rešuje v času, ko je mnogim čedalje ljubša avtokracija – ali pa iliberalna demokracija, če hočete. Ameriško ideologijo rešuje v času, ko neoliberalni kapitalizem bogati elite, siromaši večino, poglablja ekonomsko neenakost, razkraja srednji razred, zapira vrata, zožuje priložnosti, podžiga dirko navzdol in ubija prihodnost – nikogar več ne navdaja z vero, da je vse mogoče in da lahko doseže vse, kar hoče. In seveda, Ameriko rešuje v času, ko so Američani totalno razdeljeni in razklani – in ko v tej razklanosti brezmejno uživajo. Trganje Amerike spominja na trganje Sovjetske zveze.

Dežela v plamenih

Rekli boste: povsem nemogoče je, da bi Amerika razpadla! Nehajte: tudi za Sovjetsko zvezo ni nihče mislil, da bo kdaj razpadla. To je bilo nepredstavljivo. Ja – nemogoče! Sovjetska zveza se je imela za največjo nacijo na svetu. Tako kot se ima za največjo nacijo vseh časov Amerika.

Prepad med obema Amerikama je vse hujši, poti nazaj ni več, sprava ni več mogoča, delitev in razklanost pa očitno poglablja nov dejavnik – demokracija. Demokracija – da ali ne?

Ali Amerika izgleda kot dežela, ki je tik pred razpadom? Ali izgleda kot dežela, ki bi lahko šla po poti Sovjetske zveze? Vsekakor – Amerika je bila vedno hrbtna stran Sovjetske zveze. In ko je Sovjetska zveza razpadla, jo je Amerika zelo pogrešala. Ni mogla brez nje. Ali natančneje: ko je izginila Sovjetska zveza in ko se Američani niso mogli več žreti s Sovjeti, so se začeli žreti med sabo. Nekaj časa so se sicer žrli z Al Kaido in muslimani, a zlagoma jih to ni več potešilo – hoteli so nekaj, kar bi odtehtalo Sovjete. Američanu pa lahko Sovjeta odtehta le Američan – le Američan je dovolj velik Sovjet. Le Američan je enak Sovjetu. Le Sovjet je na Američanovi ravni.

Ne pozabite: obe, Sovjetska zveza in Amerika, sta religiozno slavili bratstvo in enotnost, enakost vseh ljudi, vlake svobode, evforične parade lojalnosti, stahanovstvo, znanstveno menedžiranje družbe in junake, ki so se žrtvovali za svobodo in revolucijo, obe sta terjali indoktrinacijo in asimilacijo, obe sta se razglašali za brezrazredni, obe sta bili prepričani, da sta zadnji stadij Zgodovine in Usoda celotnega človeštva, obe sta zagotavljali, da vodita miroljubno, protiimperialistično, protivojno politiko, obe sta goltali ideologijo in lekcije o tem, kako težko je bila priborjena svoboda, obe sta bili obsedeni z zastavo, ideološko čistostjo (tuje primesi so bile sumljive, magari prepovedane), miti, patetičnimi prisegami in zaobljubami, nacionalno varnostjo, »socialnim inženirstvom« (vprašajte staroselce, črnce in ameriške Japonce, če hočete vedeti, kako je to izgledalo v Ameriki) in kultom osebnosti, kultom ljubljenega vodje, obe sta čezmerno idealizirali ustanovne očete (Marxa, Engelsa, Lenina, Lincolna, Jeffersona), obe sta sloveli po patološki paranoji, teorijah zarote, zapiranju komunistov, tišanju disidentov, eksekucijah jedrskih vohunov, ovajanju in prisluškovanju, v obeh so oblasti nenehno sestavljale črne liste, podžigale strah ter preganjale notranje in zunanje sovražnike, v obeh so vladale elite, v obeh so nenehno testirali budnost, v obeh so izvajali jedrske poskuse, v obeh so prirejali montirane sodne procese (v Ameriki je stalinistična sojenja vrhunsko, prepričljivo in zelo doživeto imitirala Kongresna komisija za protiameriške dejavnosti), in ja, vojaki obeh so med II. svetovno vojno in po njej množično posiljevali Nemke.

V odsotnosti Sovjetov so se Američani požrli med sabo – do kosti, do krvi. Amerika je tako zdaj razdeljena na dve Ameriki, rdečo in modro, republikansko in demokratsko, trumpovsko in bidnovsko, med njima pa je tako ostra, kruta, divja, kontroverzna in vnetljiva črta, kot je bila v času ameriške državljanske vojne. Obe Ameriki se sovražita. Druga drugi očitata volilno krajo – trumpovci obtožujejo demokrate, da so ukradli volitve, demokrati pa obtožujejo trumpovce, da so hoteli ukrasti prejšnje volitve in da hočejo ukrasti tudi naslednje, tiste leta 2024.

Še več: zdi se, da je meja med obema Amerikama precej manj prehodna kot meja med Ameriko in Mehiko. Trumpovski republikanci, ki so prepričani, da jim lahko uspe le, če njihovi politični nasprotniki propadejo, hočejo živeti v državi, v kateri ne bo nobene možnosti, da bi srečali liberalnega demokrata. Liberalci hočejo živeti v državi, v kateri se ne bi več srečevali s trumpovci. Eni hočejo živeti v državi, v kateri je splav prepovedan, drugi pa v državi, v kateri je dovoljen.

Eni hočejo živeti v državi, v kateri so zakonske zveze istospolnih parov prepovedane, drugi pa v državi, v kateri so dovoljene. Eni hočejo živeti v državi s socialno državo, drugi pa v državi brez socialne države. Eni hočejo živeti v državi, ki ne tolerira priseljevanja, drugi pa v multikulturni državi. Eni hočejo živeti v državi, v kateri je posest orožja deregulirana, drugi pa v državi, v kateri je regulirana. Ali – ali!

Amerika ni več dovolj velika za ene in druge. Vse več je groženj z nasiljem. Trumpovci so po volilnem porazu napadli Kapitol – po hišni preiskavi pri Trumpu so začeli groziti FBI, pravosodnemu ministrstvu in Bidnu, obenem pa so oznanjali, da demokrati pripravljajo atentat na Trumpa. Trumpovci so prepričani, da jih demokrati – liberalci, progresivci, »kulturni marksisti« – eksistencialno ogrožajo. In nasprotno: demokrati so prepričani, da jih eksistencialno ogrožajo trumpovci. V Ameriki pač vse »priženejo do ekstrema,« bi rekla Doris Lessing.

Vsako leto je na stotine množičnih streljanj in pokolov. Leta 2020 jih je bilo 611 – letos že 461. Nasilje je nekaj normalnega in naravnega. A tudi politično nasilje se čedalje bolj normalizira. Vse več je zastraševanja. Trump je pravosodnemu ministru Merricku Garlandu, ki je odobril hišno preiskavo, zagrozil z »deželo v plamenih«. Trumpovski republikanci poosebljajo »ekstremizem, ki ogroža same temelje republike,« pravi Biden. Prav res – ekstremizem ni več anomalija ali deviacija, ampak postaja mainstream, potencialna prihodnost Amerike, če trumpizirani republikanci – kot pravi David Frum (Atlantic) – jeseni osvojijo večino v senatu in predstavniškem domu. Amerika je vse bolj toksična. Lomi se – Biden je Trumpove privržence razglasil za ekstremiste, Trumpa pa je pred dvema letoma volilo 74 milijonov Američanov, 74 milijonov ekstremistov. Ko predsednik skoraj polovico volilnega telesa – polovico Amerike – označi za ekstremiste, je to lahko tudi znak, da je napočil čas za ločitev.

Trumpovci, ki imajo vse za vojno napoved, so Bidnov govor razglašali za »kriminalizacijo politične opozicije«, »omalovaževanje rojakov«, »satanizem«, »nacizem« (»Joe Biden je Hitler. #NaciJoe mora oditi.«) in poziv k orožju brez primere v ameriški zgodovini. A po njihovem v Ameriki že divja državljanska vojna: to, da je FBI nedavno opravil hišno preiskavo na Trumpovem floridskem posestvu, je dokaz, da je Amerika že sredi državljanske vojne – »kinetične državljanske vojne«, »državljanske vojne 2.0«. Da v Ameriki že poteka državljanska vojna, pa po njihovem dokazuje tudi Bidnov govor. Ne da to preseneča: kar 40 odstotkov Američanov namreč pravi, da se bo druga državljanska vojna zanesljivo začela v prihodnjih desetih letih. Logično, na forumih, kjer se pasejo skrajni desničarji (neonacisti, Proud Boys ipd.), so začeli takoj pozivati k atentatu na »tiranskega« Bidna. In na člane njegove administracije, ki so judovskega rodu. To počnemo v samoobrambi, so vzklikali, ko so nakupovali strelivo. Čutili so se užaljene, ponižane, posiljene.

Neznosna privlačnost kulturne identitete

Prepad med obema Amerikama je vse globlji, poti nazaj ni več, sprava ni več mogoča, delitev in razklanost pa očitno poglablja nov dejavnik – demokracija. Demokracija – da ali ne? Demokracija ni več nič samoumevnega, ker volilni izid ni več nič samoumevnega – tretjina Američanov misli, da je predsedniške volitve dobil Trump, ki obljublja, da bo, če bo ponovno izvoljen, pomilostil vse, ki so jih obsodili in zaprli zaradi šestojanuarskega napada na Kapitol. Nič čudnega, da na republikanskih primarnih volitvah zmagujejo zanikovalci volilnega izida (ki jih – ironično! – finančno podpirajo tudi sami demokrati, prepričani, da jih bo jeseni, na kongresnih volitvah, lažje premagati kot tradicionalne, »normalne« republikance). A tudi vladavina prava ni več nič samoumevnega – trumpovci so prepričani, da je Trump nad zakonom in da ga FBI ne sme preiskovati. Sodišča ga morajo pustiti pri miru.

In tu je trik – tu je prišlo do velikega preobrata: kdo pravi, da hočejo trumpovci demokracijo in vladavino prava? Ne, imeti hočejo prav! To je zanje pomembno – ne pa demokracija. Ali vladavina prava. Ali medijska svoboda. Ali volilni izid. Biti hočejo na zmagoviti strani. Nočejo se počutiti kot poraženci. Nihče več noče volilnega poraza. Ne sprejmejo ga. Ne priznajo. Tudi če izgubijo, hočejo zmagati. Nihče noče več izgubiti. Če bi priznali volilni poraz, bi bilo tako, kot da bi se odpovedali svoji kulturni identiteti.

Neoliberalne politike so vse tako ponižale, razlastile in ogrozile, da zdaj kar pokajo od jeze, resentimenta in nestrpnosti. Ker pa so se vse te razredne, ekonomske in socialne frustracije namesto v razredni boj zgnetle, zbile in zgostile v kulturni boj, se ljudje toliko bolj silovito in agresivno in posesivno in fanatično in militantno oklepajo svoje kulturne identitete (Bog in orožje, brez splava, tujcev, zakonskih zvez istospolnih parov in LGBTQIA+). In Trump je to njihovo kulturno identiteto opolnomočil. Še več: dal jim je občutek, da jih bo maščeval in da imajo zanimivo, vznemirljivo, atraktivno kulturno identiteto – in da je pomembnejša od demokracije, vladavine prava in volilnega izida. Navsezadnje, druga stran – privrženci demokracije in vladavine prava – ob njej niso ostali ravnodušni. Razjezila jih je, kar dokazuje, da imajo prav. Da so na pravi poti. In da so na križarskem, maščevalnem pohodu.

In seveda: algoritmi in socialna omrežja so njihovo kulturno identiteto – atraktivnejšo od podnebnih sprememb, infrastrukturnega kolapsa in množičnih pokolov – ozaljšali in nabili z emocijami, s čimer so jo še dodatno radikalizirali in militarizirali. Sami sebi so se zdeli pomembnejši kot kadarkoli.

Obenem pa jih je Trump, ki je Bidna leta 2020 razglasil za »uničevalca ameriške veličine«, navdal z občutkom, da ni nič bolj dolgočasnega in upehanega in nekonsekventnega in nevznemirljivega od demokracije, javnih institucij, vladavine prava in političnega centra. Kar niti ni bilo težko, če pomislimo, da je prav sama politika – na čelu s političnim centrom – poskrbela, da so demokracija, javne institucije in vladavina prava postale dolgočasne, nekonsekventne, utrujene in nevznemirljive. Le zakaj bi jih še kdo jemal resno? Tem, ki so uživali v atraktivnosti in odločnosti svoje prerojene kulturne identitete, so se zdele prestare, zastarele.

Vprašanje je le, kdo bo Ameriko pognal čez rob, kdo jo bo torej poslal po poti Sovjetske zveze – Biden ali Trump? Bidnovo reševanje demokracije ali Trumpov »napol fašizem«?

Ker pa so demokracija, javne institucije in vladavina prava postale dolgočasne, nekonsekventne in nevznemirljive, je Trump lahko ob prihodu na oblast skušal meni nič tebi nič spremeniti politični sistem. Tako kot Janša pri nas. In oba, Janša in Trump, sta ga hotela spremeniti po Orbánovem zgledu – Orbán, idol ameriških konservativcev, ki so v preteklosti tudi sicer zelo radi slavili diktatorje in avtokrate (Hitlerja, Mussolinija, Franca, Trujilla in Pinocheta pa južnoafriški apartheid in »paleokonservativnega« Putina), je namreč laboratorijsko pokazal, kako liberalno demokracijo preobraziš v avtokracijo. Janša in Trump sta hotela nacionalno družbenopolitično ureditev orbanizirati, zlomiti odpor vseh tistih, ki v orbanistanu nočejo živeti, ter z brzostrelno abnormalizacijo družbe in naglo normalizacijo »novega reda« omajati, razvodeniti in spodnesti ljudsko voljo. Če bi dobila še en mandat, bi jima morda tudi uspelo.

Zakaj ne morete biti kot nacistični generali?

Kaj bi počel Trump, če bi dobil še en mandat, ni skrivnost: nadaljeval in stopnjeval bi vojno proti demokraciji, javnim in mednarodnim institucijam, medijem, sodnikom, znanosti, zdravnikom, medicinskim sestram, epidemiologom, politični opoziciji, učiteljem, skupnosti LGBTQIA+, vladavini prava in »globoki državi«, obenem pa bi zagotavljal, da so »liberalne elite« v vojni s »pravo« Ameriko, ki jo hočejo zamenjati z nebelci, priseljenci in ilegalnimi migranti.

Da bi jih spodnesel in to veliko kulturno vojno dobil, bi podžigal paranojo, frustracije, norost in resentiment, bruhal teorije zarote, napihoval kult osebnosti in angažiral svojo vojsko – lojaliste, ki se jim roka tokrat ne bi zatresla, ki se ne bi menili za liberalne solze in ki bi šli do konca. Johnu Kellyju, šefu svojega kabineta, je – razkrivata Susan Glasser in Peter Baker v knjigi The Divider: Trump in the White House – menda rekel: »Vi, jebeni generali, zakaj ne morete biti kot nemški generali?« Kateri generali, ga je vprašal Kelly. »Tisti iz II. svetovne vojne,« je odvrnil Trump. Nacistični generali.

Od svoje vojske, ki naj bi spremenila ameriško družbenopolitično ureditev, bi torej ob ponovni izvolitvi pričakoval in terjal lojalnost in učinkovitost nacističnih generalov, lojalnost in učinkovitost, ki bosta nad ustavo, demokracijo in vladavino prava. Kar pomeni, da bi svoje kadre – svoje jurišnike, svoje aparatčike, svoje apologete, svoje vernike, svoje mučenike, s katerimi bi napolnil ministrstva, agencije, javni sektor, pravosodje in volilne komisije – fašiziral, nacificiral. Biden je 25. avgusta, nekaj dni pred filadelfijskim govorom, Trumpovo in trumpovsko ideologijo označil za »napol fašizem« (semi-fascism).

Joeju Bidnu se je, kot kaže, zgodila Sovjetska zveza. Znašel se je natanko na točki, na kateri se je sredi osemdesetih let znašel Mihail Gorbačov.

Ergo: Trump – razširjevalec rasizma, nostalgije po slavni, veliki preteklosti, histerične kulture viktimizacije, militantne konspirologije, velikih laži, ekocida, seksualne tesnobe in Blut-und-Boden nacionalizma, ljubitelj političnega nasilja in paravojaške drhali, podžigalec demografskih strahov, uničevalec vseh institucij, ki bi ga lahko ustavile, preveč nesposoben, preveč sebičen in preveč len, da bi bil pravi fašist in da bi vodil pravo fašistično gibanje, kot piše Tom Nichols (Atlantic) – je republikansko stranko prelevil v antidemokratično, »napol fašistično« gibanje. Da so njegovi privrženci zanj pripravljeni narediti vse, so pokazali ob napadu na Kapitol. A da so zanj pripravljeni narediti vse, ne preseneča – tudi sam je ustvaril vtis, da je njihov angel maščevanja, da je zanje pripravljen narediti vse, da je zanje pripravljen tvegati, da je zanje pripravljen trpeti preiskave, pregone in impeachmente, da se je zanje pripravljen žrtvovati. Tak vtis vedno znova ustvarja tudi Janša. Na levi – ali pa na levi sredini – tega vtisa ne znajo ustvariti. Trump, ki svoje privržence itak ohranja v stanju stalne revanšistične razburjenosti in vzburjenosti, bi ta vtis totalno radikaliziral, še toliko bolj, ker je ugotovil, da ljudje zlahka in brez slabe vesti sprejmejo avtoritarno politiko, če nastopa kot politika maščevanja.

Če bo Trump ponovno izvoljen, bo lahko počel, kar bo hotel – lahko bo šel do konca. Nikogar ne bo več šokiral. Njegovi jurišniki bodo sprejeli korupcijo in zlorabo oblasti – ker jim bo zagotavljal imuniteto in pomilostitev, če bi jih katero sodišče slučajno kaznovalo. Sodišča bo spolitiziral. Tista sodišča, ki ga bodo hotela ustaviti, pa bo obtožil veleizdaje, spolitiziranosti in sprijetosti z »globoko državo«. Vrhovno sodišče mu bo jedlo iz roke. Podredil si bo vojsko, policijo, pravosodno ministrstvo in FBI, s katerimi bo sprožal preiskave proti svojim kritikom in političnim nasprotnikom. In vseeno mu bo, kaj si kdo misli o njem, ker ne bo nikoli več kandidiral.

Fašizma ni mogoče premagati z volitvami

Vprašanje je le, kdo bo Ameriko pognal čez rob, kdo jo bo torej poslal po poti Sovjetske zveze – Biden ali Trump? Bidnovo reševanje demokracije ali Trumpov »napol fašizem«?

Ko je Biden v govoru poudarjal, da bodo »21. stoletje prelevili v novo ameriško stoletje« in da vidi »Ameriko brezmejne prihodnosti«, nas je po malem zmrazilo, saj se je zdelo, da ameriški imperializem in nove ameriške vojne, ki vedno pridejo z »novim ameriškim stoletjem«, ponuja kot alternativo Trumpovemu »napol fašizmu«, še bolj pa nas je zmrazilo, ko je Američane naivno pozval, naj se trumpovskemu uničevanju demokracije uprejo tako, da »dvignejo glas, se angažirajo in volijo, volijo, volijo« – fašizma ni mogoče premagati po mirni poti, s potrpežljivostjo, liberalnimi sredstvi, volitvami. Z volitvami fašisti prihajajo na oblast.

Gorbačov je leta 1991 razpustil Sovjetsko zvezo, pet let kasneje pa je kandidiral za predsednika Rusije. Glasovalo je več kot 74 milijonov Rusov, a Gorbačov je dobil le 386 tisoč glasov.