Komentar / N'toko: Varuhi fantazije

V Kinoteki je prejšnji teden ljubljansko premiero doživel film Žica hrvaške režiserke Tihe Gudac, ki pripoveduje o tako imenovani začasni tehnični oviri na slovensko-hrvaški meji. Izmed številnih dramatičnih prizorov se mi je v spomin najbolj zasidralo srečanje med policijo in vaško skupnostjo v Radencih ob Kolpi. Šef policije in župan poskušata jeznim vaščanom na vsak način razložiti, zakaj morajo ob njihovi reki postaviti ograjo: »Vi ne razumete, mi se soočamo z velikimi migracijskimi pritiski ... Prihajajo hude stvari, v podsaharski Afriki se vsak dan za nekaj kilometrov razširi puščava, baje bo desetine milijonov ljudi krenilo proti Evropi …« A bolj ko predstavniki države napihujejo pomembnost žice, večja je skepsa lokalnih prebivalcev, ki na položaj gledajo bistveno bolj trezno: »Pa dobro, a bo nekaj kilometrov ograje v Radencih rešilo Evropo ali kaj?« Vsi vedo odgovor na to vprašanje. Na globalne migracije nima država nobenega odgovora in postavljanje žice je zgolj izraz njene nemoči. Za trenutek se gledalcu policijski veljaki celo zasmilijo … bolj ko se poskušajo prikazati kot rešitelji sveta, bolj so videti kot nebogljeni otroci v prevelikih uniformah.