Dry Cleaning: Stumpwork

+ + + +

Podobno kot prva plošča tega londonskega kvarteta tudi druga poslušalcu ponuja zgolj dve možnosti. Ali jo sprejme v vsej njeni zadržanosti in vsesplošni nezainteresiranosti za to, da bi bila impozantna, ali jo preprosto zavrne kot milenijsko sranje. Po svoje namreč uteleša vse, kar bi »boomerji« lahko očitali aktualni milenijski kitarski produkciji. Izžareva energijo nekoliko izžetega milenijskega introvertiranca, ki se v času stanovanjske krize in zastrašujoče inflacije ravno postavlja na svoje noge – včasih samozaničevalnega in nedoločnega, drugič odkrito prezirljivega do privilegirane generacije staršev, toda vseeno navdušenega nad sodobnim človekom, ki zavoljo produktivnosti in funkcionalnosti vztrajno tlači lastne občutke tesnobe. Stumpwork je precej nenavadna plošča, na kateri so instrumentalne podlage, najsi bodo še tako domiselne in ubrane, postavljene v drugi plan. Delujejo kot panoramsko ozadje, ki zgolj vzpostavi atmosfero, kajti v ospredju ostaja globoki glas vokalistke Florence Shaw. Ta predvsem melodramatično pripoveduje, na glas razmišlja in le redko zapoje.

Ko naposled zapoje, nemalokrat fuša. A je v androgini, nevsakdanji barvi njenega glasu, ki jo definira flegmatična, odsotna, včasih pretenciozno zveneča britanska artikulacija, ki lahko marsikomu para živce, nekaj nepopisno mamljivega in tolažečega. Je kot kaka pripovedovalka iz art filmov iz sedemdesetih let, ki ne želi biti všečna, a ji hkrati ne moremo odtegniti pozornosti. Stumpwork je predvsem album sodobne poezije z glasbeno spremljavo – letargično lenobni, poudarjeno melodični, včasih opojno razštelani aranžmaji na trenutke vlečejo na škotsko indie ikono, skupino Life Without Buildings, ali Talking Heads. Vendar bi verzi Florence Shaw učinkovali podobno, tudi če bi jih spremljala akustična kitara ali abstraktne sintovske teksture. Od prve sekunde pozornost poslušalca omreži njen pripovedovalski glas. Opraviti imamo z nadrealističnimi podobami in nasploh nekonvencionalno poetiko, ki je hkrati odbijajoča in fascinantna. Tu ni iskati velikih zgodb ali stadionskih refrenov. Našli pa boste veliko na videz nepovezanih miselnih izlivov, nesmiselnih prebliskov, notranjih monologov, tokov zavesti, malih osebnih epizod in bežnih medčloveških stikov, ki zrcalijo fragmentirano izkustvo postinternetne sedanjosti. Njena lirika je eksplicitno eksistencialistična in utesnjujoča, a tudi čutna, prikrito erotična. Če skratka iščete poskočno kitarsko muziko, je ta izdaja najslabša mogoča izbira. Gre namreč za precej »kavčevsko« ploščo, po svoje primerljivo z intimnim branjem kake pesniške zbirke. Predvsem pa je Stumpwork izrazito generacijsko zaznamovan album, ki neposredno izraža in odraža izkušnjo milenijcev, ki s(m)o se v zadnjem desetletju prebili skozi dvajseta in se znašli v tridesetih.