Plošča / Dry Cleaning: Stumpwork

+ + + +

Podobno kot prva plošča tega londonskega kvarteta tudi druga poslušalcu ponuja zgolj dve možnosti. Ali jo sprejme v vsej njeni zadržanosti in vsesplošni nezainteresiranosti za to, da bi bila impozantna, ali jo preprosto zavrne kot milenijsko sranje. Po svoje namreč uteleša vse, kar bi »boomerji« lahko očitali aktualni milenijski kitarski produkciji. Izžareva energijo nekoliko izžetega milenijskega introvertiranca, ki se v času stanovanjske krize in zastrašujoče inflacije ravno postavlja na svoje noge – včasih samozaničevalnega in nedoločnega, drugič odkrito prezirljivega do privilegirane generacije staršev, toda vseeno navdušenega nad sodobnim človekom, ki zavoljo produktivnosti in funkcionalnosti vztrajno tlači lastne občutke tesnobe. Stumpwork je precej nenavadna plošča, na kateri so instrumentalne podlage, najsi bodo še tako domiselne in ubrane, postavljene v drugi plan. Delujejo kot panoramsko ozadje, ki zgolj vzpostavi atmosfero, kajti v ospredju ostaja globoki glas vokalistke Florence Shaw. Ta predvsem melodramatično pripoveduje, na glas razmišlja in le redko zapoje.