V novem skvotu

Na prvo septembrsko soboto, sončen dan ob izdihljajih poletja, se je na Linhartovi cesti 43 v ljubljanski četrti Bežigrad, v prostoru, ki je bil včasih menza gradbenega podjetja, zbralo okoli sto ljudi. Njihov cilj: ustvariti nov prostor.

Objekt na Linhartovi cesti je v lasti Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB). Dolga leta je sameval in propadal, v preteklosti so se v njem prehranjevali zaposleni v Cestnem podjetju Ljubljana. Nekatera okna so bila razbita, po tleh so bile smeti, sanitarije so bile zamašene oziroma niso delovale. Prvi dan so udeleženci zasedbe, oboroženi z metlami, čistili in krpami, prostor za silo uredili. In seveda, dali so izjavo za medije in sporočili, da je bila stavba na Linhartovi ulici »vrsto let zapuščena, zanemarjena in brez življenja. Od danes je odprta za javnost.«

Ko povprečen človek pomisli na avtonomno cono, na skvot, se mu v mislih odvrtijo slike zabav, razbitih steklenic, smeti na tleh, proste uporabe prepovedanih drog. Plac noče biti eden od takih prostorov. Ko so v njem koncerti, se končajo pred deseto uro zvečer, da ne bi motili lokalnega prebivalstva, uporaba trdih drog je v prostoru strogo prepovedana, sam objekt pa je z vsakim dnevom bolj čist, saj ga uporabniki ves čas izboljšujejo, popravljajo. Danes se že lahko udeležite delavnic šivanja, joge, aikida, kvačkanja, si ogledate film, udeležite se lahko okroglih miz, koncertov. Ves program je brezplačen, za program se zbirajo prostovoljni prispevki. V prostorih je mogoče tudi pojesti zajtrk, kosilo in večerjo, tudi zanje zbirajo prostovoljne prispevke po principu »vsakemu glede na svoje potrebe, od vsakega glede na svoje sposobnosti«.

»Avtonomne cone vzniknejo na degradiranih, zapuščenih in zavrženih prostorih urbanih središč kot pribežališče različnih posameznikov in skupin z alternativnimi, nekonvencionalnimi idejami, ki znotraj obstoječih družbenih institucij in sistemov ne najdejo svoje umestitve,« pojasnjuje sociologinja dr. Marta Gregorčič, ki je bila pred dvajsetimi leti dejavna v avtonomni coni Molotov v Ljubljani.

V avtonomne cone se pogosto zatečejo kulturniki, intelektualci, priseljenci, študenti. V njih so tudi aktivisti, ki se borijo za popravo socialnih, okoljskih in ekonomskih krivic ter se povezujejo v civilnodružbene organizacije, iniciative. S temi dejavnostmi pa se po besedah Marte Gregorčič »odpira tudi javni prostor – ne le za druženja in srečevanja v soseski, ki se vzpostavijo med ustvarjalci in podporniki ter lokalno ali četrtno skupnostjo – za široko javno razpravo, polemike, kritično preizpraševanje, povezovanje, organiziranje aktivnosti in dejavnosti, tudi protestov in intervencij«.

Ena izmed soustvarjalk avtonomne cone pojasnjuje, da so novi prostor »vzpostavili z namenom, da zgradimo boljšo družbo in kreiramo prostor, kjer lahko kdorkoli obstaja in se izraža zunaj omejitev sodobne neoliberalne družbe. Smo antiavtoritarni, tukaj ni hierarhije, nismo osredotočeni na profit, tu je veliko solidarnosti, ni represije, skrbimo, da ni nobene oblike diskriminacije, kar pomeni, da se lahko tu kdorkoli počuti varno in sprejeto.«

Mateja A. Hrastar je v Dnevnikovi kolumni pred dvema mesecema Plac označila za skvot generacije Z. Čeprav je mogoče opaziti tudi kakšnega posameznika, ki je srednjih let ali celo starejši, je velika večina, ustvarjalcev in tudi uporabnikov, mladih. Hrastarjeva je že takrat zapisala, da je to izraz generacije, »ki stopa v odraslost, a je v prestolnici obsojena na ustvarjanje v kleteh in življenje v lokalih nakupovalnih centrov, predelanih v stanovanja, ki se v zadnjem času pojavljajo na popolnoma neuravnovešenem nepremičninskem trgu«.

Prejšnja generacija je imela Rog, tista pred njo Metelkovo. Zdi se povsem naravno, da nova generacija mladih potrebuje in si vzame nov prostor za avtonomno delovanje in izražanje. Hkrati pa uporabniki Placa poudarjajo, da to ni novi Rog, nova Metelkova. Je skvot drugačne generacije z drugačnimi prioritetami. Poudarek je na kulturnem in pa predvsem socialnoaktivističnem področju. Pri članih skupnosti je mogoče znova in znova slišati isto sporočilo: Ta prostor ni nevaren. Nasprotno. Nevaren je zunanji svet, poznokapitalistična družba, v kateri živimo. »Tu imamo res ničelno toleranco do kakršnegakoli nasilja. Tovarišem v Placu zaupam, da bi ukrepali, če bi me kdorkoli postavljal v neprijetno situacijo,« zunaj pa na to ne more računati, pravi ena izmed soustvarjalk.

Člani skupnosti so še posebej ponosni na dober odnos, ki so ga zgradili z lokalnim prebivalstvom. Od njih so dobili veliko stolov, kavčev, miz in drugega pohištva ter ostale potrebščine za ustvarjanje prijetnega prostora. Nekateri izmed njih so se tudi že udeležili dogodkov in delavnic. Od lokalnih prebivalcev iz Bežigrada in Savskega naselja so dobili tudi ograjo, ki so jim jo prinesli, ko so slišali, da jih DUTB hoče izseliti. Ni ji uspelo: zdi se, da ima Plac vsaj za zdaj tiho podporo vlade, koalicijska stranka Levica je to podporo celo javno izrazila.

Kljub temu dolgoročni obstoj nove skupnosti še ni zagotovljen. DUTB se ob koncu leta poslavlja, vsa njena lastnina se bo prenesla na Slovenski državni holding (SDH). Člani skupnosti si želijo, da bi na zemljišču ob Placu zgradili neprofitna stanovanja, za zdaj je namreč utemeljen strah, da bi SDH zemljišče prodala za gradnjo luksuznih stanovanj ali druge v dobiček usmerjene projekte. Vlada ima namreč, tako sklepajo, drugačne načrte. Urad vlade za komuniciranje je namreč sporočil, da »predsednik vlade sicer pričakuje razumevanje skupnosti, če bo za stavbo obstajal družbeno koristni namen, kot so stanovanja, da bi si našla prostor drugje.«

Plac obstaja že dva meseca. Njegova prihodnost je še vedno nejasna, odvisna pa je verjetno tudi od podpore, ki jo bo temu avtonomnemu prostoru namenila javnost. Največ zadržkov v javnost plasirajo interesne skupine, ki jim alternativna kultura ne ustreza. Novo avtonomno cono prikazujejo kot umazano luknjo, polno odvisnikov od drog. Na srečo se lahko vsak sam prepriča o pravi naravi Placa in ga obišče sam, saj so dobrodošli vsi. In kdor bo pričakoval pekel na zemlji, bo razočaran.