Knjiga / Lenart Zajc: Odred

+ + + +

Najboljši še niso padli

Po neposrednih pričevalcih in udeležencih narodnoosvobodilnega boja med drugo svetovno vojno je v času modernizma obstajala literatura, ki se je z bojišča preselila v imanenco, v kaotična beganja po notranjih meandrih v spremenjenem, vojščaškem času. Takšna sta bila roman Zdenka Kodriča o Pohorskem bataljonu in Raza Ferija Lainščka. V zadnjem času realistična partizanarica dobiva nov zagon, pred desetletjem recimo z romanoma Maruše Krese Da me je strah? in Maje Haderlap Angel pozabe in zdaj z Odredom Lenarta Zajca. V novejši, sodobni literaturi je NOB popisan bolj zgodovinsko, enkrat je pisanje naslonjeno na pričevanja in rekonstrukcijo vloge staršev, v Angelu pozabe na koroško partizanjenje, drugič, recimo pri Zajcu, na spomine udeležencev, predvsem na zapise Stanka Semiča - Dakija.

Odred Lenarta Zajca (1967) je kot menda uvodni del trilogije spisan čez zgodovino oziroma literaturo, vpletene spremljamo pred vojno, v civilnem, ljubezenskem in brezskrbnem veseljaškem in poklicnem vsakdanjiku, potem jim sledimo v partizane, kamor se nekateri zatečejo po sili razmer, saj jim grozi, čeprav zgolj mimobežno udeleženim v odporu, aretacija in maltretiranje in še kaj. Naključno nabrani potem sestavijo odred, ki mu Zajc sledi po taborih ob robu osvobojenega ozemlja, torej po obrobju Ljubljanskega barja. Mokrc, Turjak, sicer v literaturi in zgodovini natančno izpisan napad na Lož, to so zgodovinsko podkletene postaje na poti v svobodo.

V Odredu nastopajo tudi znani partizani, Šercer, Milan Majcen, šišenski gostilničar, pa Daki, španski borec, nekaj študentov in tudi že kakšen ovaduh, partizanski vojvoda, raztrganec in podobno.

Predvsem se Zajčeva dezideologizacija razširi na področje intime; to so mladi ljudje, ki prvič doživljajo zaljubljenost in jo poskušajo utelesiti, odred je – za zdaj – bolj združba odpornikov in entuziastov brez enotne in jasne vizije, kaj in kako delati, po zerotiziranosti so še najbližje Zupanovim eksistencialističnim in skeptičnim posameznikom. Počasi se pojavljajo zagrizeni komisarji in strokovnjaki za družbo prihodnosti, podprti s komunističnimi idejami in izkušnjami iz uvodne španske antifašistične epizode, ilegale in subverzivnega delovanja, ampak ortodoksnosti se del odreda, ki je v fokusu, za zdaj še smeji – drugi pa tudi, vsaj skrivaj. Odred je hkrati zgodovinski prikaz razrednega preoranja in spremenjene vloge ženske, ki se je aktivirala in v imenu enakosti pred smrtjo zahteva tudi večjo enakopravnost in družbeno udeležbo.

Zajcu je uspelo like postaviti v prepričljivo okolje, oborožil jih je z dovolj zanimivimi osebnostnimi lastnostmi in motivacijo, da se roman bere kot zanimivo pričevanje o času, kot popis delovanja aktivnega dela prebivalstva – čeprav je vmes prevladoval otroški, začudeni in ideološko nevtralni oziroma protiideološki pogled na vojno, saj so se skladno s časovnim odmikom od vojne pomlajevali tudi pripovedovalci.