Narave ni niti v imenu

Na nedavnem trojnem referendumu so bili potrjeni vsi trije vladni zakoni – o RTV, dolgotrajni oskrbi in vladi. Najmanjšo podporo je prejel zakon o vladi; podprlo ga je 398.518 volivk in volivcev ali skoraj 44.300 manj kot zakon o RTV. Proti zakonu so se ob nevladnih organizacijah, ki delujejo v javnem interesu varovanja okolja in ohranjanja narave, tik pred referendumom postavili ugledni strokovnjaki ter (ponovno) poudarili nestrinjanje, da se v novem skupnem ministrstvu za okolje, podnebje in energijo združijo področje energetike in upravni postopki, v katerih se presoja okoljska sprejemljivost investicij. Pred čim natančneje svarijo in kako upravičeno? Bo vlada Roberta Goloba pri načrtovani »solarizaciji Slovenije« odprla iskren dialog s stroko, ki poziva k dialogu?

V javnosti je bil nekaj dni pred referendumom objavljen poziv proti novemu zakonu o vladi s skoraj tridesetimi podpisniki. Prvopodpisani je dr. Mihael Jožef Toman, biolog in ekolog, profesor na Biotehniški fakulteti, ki je bil tudi močan podpornik lanskega referenduma proti zakonu o vodi. Med podpisniki je še pet profesorjev z Biotehniške fakultete, dr. Peter Trontelj, dr. Aleš Snoj, dr. Maja Zagmajster, dr. Nejc Jogan in dr. Cene Fišer, upokojeni profesor Katedre za fiziologijo živali in etologijo mariborske Fakultete za matematiko in naravoslovje dr. Dušan Devetak, biolog Damjan Vinko, ki je tudi član sveta ministra za okolje in prostor za sodelovanje z nevladnimi organizacijami (področje biotske raznovrstnosti), ter biologa dr. Damijan Denac, sicer predsednik DOPPS - društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, in Marjana Hönigsfeld Adamič. Podpisanih je tudi več društev, ki imajo priznan status delovanja v javnem interesu ohranjanja narave in varovanja okolja, kot so PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Društvo za preučevanje rib Slovenije, Zveza društev za obvarovanje reke in sonaravni razvoj ob Muri Moja Mura, Eko Anhovo in Mladi za podnebno pravičnost – MZPP.

Poziv je bil jasen: »Nasprotujemo prenosu upravnih postopkov na področju okolja v isti resor z energetiko, saj gre za nezdružljiv konflikt interesov, katerega rezultat bo popolna podreditev okolja in narave investitorskim interesom energetike. To je za leto 2022 za vlado razvite države, ki se zaveda podnebne krize in krize biotske raznovrstnosti, nesprejemljivo.« In še: »Trenutna delitev med ministrstvom za okolje in prostor, kjer so upravni postopki, in ministrstvom za infrastrukturo, kjer je energetika, daje vsaj nek videz neodvisnosti upravnih postopkov, v katerih se odloča o sprejemljivosti visokih, tudi več stomilijonskih investicij, ki posegajo v okolje.« Tak poziv je ostal preslišan pred meseci, v začetku maja, ko je takrat še verjetni mandatar Robert Golob prvič napovedal možnost združitve nekaterih področij ministrstva za okolje z energetiko, ki zdaj spada pod ministrstvo za infrastrukturo. »Ministrstvo za okolje in prostor mora ostati samostojno,« so takrat pozivale okoljske organizacije.

A vlada predloga zakona o vladi kljub takim pozivom ni spremenila. Zdaj po referendumu pa izid, torej večinsko podporo zakonu, interpretirajo kot jasno potrditev vseh rešitev v zakonu. »Združeno ministrstvo bo lahko učinkovitejši in hitrejši odgovor na težave, ki jih prinašata energetska in podnebna kriza. To spoznanje je dobilo potrditev tudi na nedavnem referendumu,« menijo na ministrstvu za infrastrukturo. Taka interpretacija je precej samozavestna, saj pred trojnim referendumom, ki ga je vladna stran promovirala z uniformnim geslom 3xZA, v javnosti niso potekale vsebinske razprave o specifičnih rešitvah zakona o vladi.

Obstoječe ministrstvo za okolje in prostor torej bo demontirano. Vsi upravni postopki na področju okolja, postopki celovitih presoj vplivov na okolje, celotno področje varstva okolja in sistemsko urejanje javnih služb varstva okolja, podnebne spremembe – vsa ta področja bodo združena z energetiko prešla na novo ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, ki ga bo predvidoma vodil trenutni minister za infrastrukturo Bojan Kumer in ne aktualni okoljski minister Uroš Brežan.

Obstaja zelo resna skrb, da se z novim ministrstvom za okolje, podnebje in energijo odločanje stroke in odločanje na strokovnih podlagah dokončno umika odločanju kapitala.

Brežan naj bi po reorganizaciji vodil novonastalo »ministrstvo za naravne vire in prostor«, ki bo nekakšen oskubek zdajšnjega okoljskega ministrstva, saj bo poleg vseh omenjenih področij, ki jih bo prevzel Kumer, iz njega izločeno tudi področje stanovanjske politike, ki bo šlo na novo »ministrstvo za solidarno družbo« Simona Maljavca. Vsi ministri z reorganiziranimi ministrstvi bodo sicer šli v državnem zboru skozi ponovni postopek imenovanja, z zaslišanji vred.

»Narava ni omenjena niti v imenu ministrstva, saj se imenuje ministrstvo za naravne vire. Torej vse gre skozi prizmo rabe in izrabe s strani izključno človeka – rabe voda, gozdov, polj, vsega, namesto da bi izpostavljali ohranjanje in varovanje narave,« je do koncepta novega Brežanovega ministrstva kritičen prvopodpisani pod poziv proti novi razdelitvi ministrstev dr. Mihael Jožef Toman. Ravno tukaj se kaže Brežanova moč v vladi; nedavno je javno povedal, da bi si sam želel novi resor namesto »ministrstvo za naravne vire in prostor« imenovati »ministrstvo za vode, naravo in prostor«, a da ni šlo.

Ključna kritika Tomana glede zakona o vladi sicer leti na združitev upravnih postopkov in energetike: »Obstaja zelo resna skrb, da se z novim ministrstvom za okolje, podnebje in energijo odločanje stroke in odločanje na strokovnih podlagah dokončno umika odločanju kapitala. Kapital bo dosegal svoje investicijske cilje.«

Ravno v upravne postopke na področju okolja je sicer pred dobrim letom močno posegel bivši okoljski minister Andrej Vizjak. Ta je 1. septembra lani postopke in upravne delavce, ki so delali v njih, preselil iz Agencije RS za okolje in prostor na svoje ministrstvo. Od ministrstva za okolje nismo prejeli natančnejših podatkov, kakšno je trenutno stanje upravnih postopkov in zamud, je pa na primer konec lanskega leta, torej tri mesece po prenosu, število nerešenih upravnih zadev znašalo 9978 zadev, kar je 440 več kot konec leta 2020 in 1717 več kot konec leta 2019. Že sam Vizjakov ad hoc prenos je nedvomno povzročil zmedo, saj je ministrstvo iz pritožbenega organa postalo prvostopenjski organ, organizacijske prilagoditve pa so zamujale. Minister Vizjak je prenos utemeljil z znanimi krilaticami »racionalizacija«, »pohitritev postopkov«, »debirokratizacija«, poznavalci, tudi številni zaposleni na ministrstvu, pa so v prenosu videli predvsem (z)rušitev požarnega zidu, ki mora obstajati med strokovnimi presojami o investicijah ter političnimi in kapitalskimi lobiji. Minister Vizjak svojih apetitov pač ni skrival, vzdevka »brežiški bager« ni dobil po naključju.

Informacije o pritiskih v teh postopkih, kjer se daje zelena luč in postavljajo pogoji tudi za večstomilijonske projekte, so v preteklosti večkrat prihajale v javnost, pogosto ravno zato, ker ni vse potekalo na istem ministrstvu. Zgovoren je primer iz časa okoljskega ministra Jureta Lebna, v katerega je bila vpletena trenutna vršilka dolžnosti, prej pa dolgoletna direktorica direktorata za okolje Tanja Bolte. Ta je na ministrstvu za okolje vodila sestanek, ki ga ni prijavila protikorupcijski komisiji, čeprav je na njem angleška veleposlanica lobirala za izdajo dovoljenja angleškemu podjetju Ascent za črpanje plina v Petišovcih. Na sestanku je »morala« biti prisotna tudi uslužbenka Agencije za okolje RS (Arso), ki je vodila konkreten postopek. Ker vodja Arso Jožko Knez sestanka ni preprečil, je leta 2018 odstopil. Bodo podobni sestanki na novem ministrstvu za okolje, podnebje in energijo mogoči oziroma jih bo minister Kumer, ki je odkrito naklonjen investicijam v energetiko, učinkovito preprečeval?

Prenos upravnih postopkov in varovanja okolja iz Brežanovega na Kumrov resor je seveda nujno gledati skozi načrte premiera Roberta Goloba v energetiki. Kumer velja za operativca, Brežan pa recimo sploh ni del širše ministrske ekipe, ki pripravlja ukrepe za reševanje energetske krize (v njej so ministri za finance, gospodarstvo, delo, infrastrukturo in kmetijstvo), čeprav številni ukrepi predvidevajo močne posege v okolje in rušijo pravila glede izpustov.

Kakorkoli, eden paradnih projektov, ki ga napoveduje premier in v luči katerega gre razumeti tudi reorganizacijo upravnih postopkov na področju okolja, je »solarizacija Slovenije«. Že julija je Golob napovedal, da so s sistemskimi operaterji pripravili načrt, »po katerem bomo tretjini slovenskih gospodinjstev … omogočili dostop do skupnostnih sončnih elektrarn. S tem rešimo draginjo za vekomaj«. In: »Gradili bomo velike sončne elektrarne, ki bodo prilagojene lokacijam, kjer omrežje to zdrži.« Nekateri projekt solarizacije že vidijo kot prvi novi državni infrastrukturni projekt, primerljiv z avtocestno gradnjo.

Ministrstvo za infrastrukturo pod Kumrom je v medresorsko usklajevanje že vložilo zakonsko podlago za solarizacijo, to je predlog zakona o umeščanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije, konkretno sončne in vetrne energije. Zakon na skriva cilja: da se »z enim zakonom poseže v vse zakone, ki vsebujejo določbe, pomembne za uvajanje obnovljivih virov energije«. Med drugim predvideva določitev prednostnih območij za umeščanje fotovoltaike, za te investicije želi uvesti »posebnosti« umeščanja prostorskega načrtovanja, celovite presoje in presoje vplivov na okolje ter odpira nove zakonske možnosti postavitve fotovoltaike, recimo na protihrupnih ograjah avtocest ali plavajočo voltaiko (ta naj bi stala na primer na umetnem Družmirskem/ Šoštanjskem jezeru). Do predloga zakona so zadržke izrazile številne stroke, ravno prihodnji torek pripravljajo posebno okroglo mizo organizacije krajinskih arhitektov, urbanistov in prostorskih planerjev ter zbornica za arhitekturo in prostor v sodelovanju s filozofsko in biotehniško fakulteto ter fakultetama za gradbeništvo in geodezijo ter za arhitekturo.

Se bo s to vlado končno odprl dialog ali zgolj spet le nova fronta?