Uvodnik / Grega Repovž: Do kdaj še?

Prihodnji teden naj bi po Sloveniji začele delovati ambulante za ljudi, ki so ostali brez osebnega zdravnika. Za zdravstveno zavarovanje odšteje zaposleni Slovenec na leto vsaj 1500 evrov – vsak mesec samodejno plača zavarovanje, še preden dobi plačo na bančni račun. K temu nismo prišteli dopolnilnega zavarovanja, torej še dodatnih 450 evrov na leto. Predstavljajte si, da bi toliko, torej vsaj 2000 evrov na leto, plačali za zavarovanje avta ali hiše. Če zavarovanja ne bi mogli uveljaviti, bi to nemudoma poimenovali zavarovalniška goljufija in vsi bi vam rekli ogoljufana stranka. Kako pa so te zavarovance poimenovali na ministrstvu za zdravje? Neopredeljeni pacienti. Neopredeljeni? Neopredeljeni do česa? Do tega, da so za dostop do zdravnika plačali 2000 evrov letne premije in zdaj nimajo dostopa do zdravnika?

Poimenovanje je pomembno. Reči nekomu, da je neopredeljeni pacient, je sprenevedanje. A ko gre za zdravstvo, je sprenevedanje stalnica, središčna točka. Ker se vsi sprenevedajo, da ne vedo, zakaj se vse skupaj ruši. Pa obnovimo zgodbo. Celoten zdravstveni sistem se je začel lomiti, potem ko je skupini zdravnikov s poslovno žilico v devetdesetih letih uspelo v zakonu o zdravniški službi aktivirati določilo, da lahko zdravniki, če imajo dovoljenje, ob rednem delu delajo tudi kot zasebniki oziroma v zasebnih praksah. Najprej jih je bilo nekaj deset, nato jih je bilo nekaj sto, vsako leto več. Najprej so delali kar popoldne v javnih ordinacijah, nato je postalo vse skupaj nespodobno in so nastale nove zasebne ordinacije. Nenadoma so postali nekateri zdravniki, ki so bili sicer redno zaposleni v javnem sektorju, nesorazmerno premožni. Ker so s popoldanskim in vikend – zakonitim – delom dobro zaslužili, za nove lastnike zasebnih ordinacij pa so bili zelo poceni. Dvoživkarstvo in zaslužkarstvo je povzročilo nezadovoljstvo med drugimi zdravniki – jih je pa hkrati vse več delalo tudi v zasebnih ordinacijah. Razsuta razmerja med enimi in drugimi so povzročila nova nezadovoljstva, zdravniki pa so zahtevali višje plače. In so jih dobili. Prvič. Drugič.

V resnici so dobili skoraj vse, kar so zahtevali. Dobili so na primer tudi višje plačilo za popoldansko delo, dežurstvo se je izenačilo z nadurami. Vsi zdravniki ne morejo delati pri zasebnikih, ampak le v javnem sektorju – in s tem se je pomagalo tem, blažilo njihovo nezadovoljstvo. A so nenadoma nekateri začeli operacije opravljati predvsem popoldne, ko je bilo plačilo višje, dopoldne pa so operacijske mize samevale. Nastala je nova anomalija. Od Šarčeve vlade so družinski zdravniki zahtevali pravico, da zavračajo bolnike. In so jo dobili.

Bolj ko so sistem maličili, bolj zmaličen je bil. Kako bi javno zdravstvo zmoglo opravljati vse več dela, ko pa je že toliko zdravnikov delalo še v zasebnem sektorju? Zasebne ordinacije so imele hkrati na razpolago vse več pregledov, ker je bila to vse priročnejša rešitev za vsako vlado. Več zdravnikov ko je delalo pri zasebnikih, manj učinkovit je bil javni sektor. Vse skupaj smo ponotranjili tudi pacienti. In vsi smo bili vse bolj nezadovoljni – razen seveda lastnikov zasebnih zdravstvenih zavodov.

Danes je zasebni del zdravstva že tako močan in donosen, da večidel že vodi in usmerja celotno igro. Pri velikem delu zdravnikov ne vemo več, ali govorijo v imenu svoje službe v javnem sektorju ali svoje popoldanske koncesije – ali v imenu svojega bodočega zasebnega delodajalca. Za paciente je zadeva postala do konca neprijetna. To se pozna tudi na javnem ugledu zdravnikov.

Tako smo prišli do ambulant za ljudi brez zdravnika, ki bodo začele delovati prihodnji teden. Za to dodatno delo bodo po oktobra lani sprejetem zakonu zdravniki za uro dela prejeli 80 evrov neto, medicinske sestre pa 35 evrov neto. Če bo torej zdravnik delal v tej ambulanti 30 ur na mesec, bo prejel dodatnih 2400 evrov neto. Kaj se bo zdaj zgodilo? Vse to, kar smo opisali, se bo spet ponovilo. Zdaj bo del zdravnikov začel manj delati na svojem rednem delovnem mestu, da bo lahko delal v teh ambulantah in zaslužil bistveno več na uro. To pomeni, da bo spet nastal primanjkljaj zdravnikov oziroma njihovega dela znotraj obstoječega sistema. Enako velja za sestre. Nastala bo nova, spet težko popravljiva anomalija.

Zakaj to počnejo ministri? Ker jih zdravniški mandarini iz zdravniške zbornice in sindikata Fides (oboje spada v orbito SDS) vedno znova stisnejo v kot? Zdi se tako. Druga možnost je, da delajo za interes zasebnikov. To velja tudi za sedanjega ministra – in upamo seveda, da je le še en minister, ki je bil prepotenten, da bi opazil, da so ga znova prinesli okoli.

Bistveno vprašanje pa ostaja brez odgovora. Zakaj večina zdravnikov, ki iz leta v leto nezadovoljni in zafrustrirani le opazujejo, kaj se dogaja z njihovim poklicem in ugledom, to dopušča? Zakaj se v 25 letih lomljenja sistema, ki je prihajalo iz njihovih vrst, niso nikoli uprli? Dejansko so za svoj dolgoletni molk že zdaj sami plačali najvišjo ceno, nezadovoljni so in izgubljajo ugled. A do kdaj bodo še stali za kolegi, ki dejansko delajo za svoje zasebne interese, kričijo pa, da rešujejo njih, čeprav jim dejansko le zategujejo zanko okoli vratu?