Leland Whitty: Anyhow

+ + + +

Multiinstrumentalist Leland Whitty, ki se najbolj vešče oprijema saksofona, streže s sanjavim, zaradi nežno vpetih godalnih aranžmajev pa tudi skoraj mini orkestralnim in zvočno premožnim prvencem. Kar je še toliko bolj impresivno, če vemo, da je večino snemalnih nalog opravil kar sam. Anyhow je med drugim intimen poklon obdobju klasične »library« glasbe, torej časom, ko so glasbene opreme velikih studiev in produkcijskih hiš delali mojstrsko progresivni skladatelji.

Veliko se je spremenilo od začetkov kanadske skupine BADBADNOTGOOD. Ta se je pojavila pred dobrim desetletjem z učinkovitim trikom prirejanja takratnih raperskih uspešnic. Niti izbira teh niti obdelava nista bili izpeljani na prvo žogo. Leland Whitty takrat sicer še ni bil član zasedbe. Čeprav je z njo sodeloval že prej, se ji je uradno pridružil leta 2015. Sledili so dva dolgometražca in zajetna obilica koncertov. Muzika je postajala vse kompleksnejša.

Na prvencu Whitty poprime za kitaro, klarinet, različne klaviature, flavto, saksofon, violino in violo, sintetizatorje ... Dogajanje tudi vodi, saj je sodelavce (člane skupine BBNG in na bobnih brata Lowella) sproti usmerjal pri spremembah dramaturgije in ritma. Anyhow je zastavil kot povedno, narativno ploščo počasnega razvoja in subtilnih stopnjevanj, za izhodišče pa je vzel razne fotografske in filmske vire. Verjetno tudi zato, ker se je v zadnjih letih hudo zverziral v ustvarjanju filmske glasbe. Prav v tem detajlu je glavni štos plate. Whittyju uspe, da se z govorico, zvokom in tehniko, ki so specifično »badbadnotgoodovski«, slogovno vseeno oddalji od svojega paradnega projekta. To mu dosledno uspe. Četudi nas kakšen detajl ali melodija takoj spomni na delo BBNG, je glavnina zaranžirana v smeri oddaljevanja od tistega, kar je značilno za skupino, v smeri melanholičnih, šepetajočih, izjemno mehkih, dosledno in natančno izpeljanih, zgoščeno polnih ... glasbenih pripovedi. Anyhow je »skladateljska« plošča, za katero je avtor napisal razvejene in prepletajoče se aranžmaje, sam pa je odigral tudi večino instrumentov. To je bilo očitno izpeljano povsem načrtno, saj Whitty poleg omenjenih plošč library glasbe kot glavni navdih predvidljivo našteva zapuščino kultnih skladateljev in aranžerjev, kot sta David Axelrod in Arthur Verocai. Med sodobniki med drugim navrže ime radioheadovca Jonnyja Greenwooda.

S ploščo Anyhow Whitty demonstrira brezhibno obvladanje kompozicije in odmerjanja – instrumenti se pogovarjajo in izmenjujejo osupljivo tekoče in povsem nevsiljivo. Od začetka do konca ni enega samega vsiljivca – vdora glasnosti, prekinitve ali nepričakovanega elementa. Intimna filmična muzika, ki ji zmanjka kakšen redek markantnejši poseg.