Kulturna dediščina

Gostilna Norma
Dekani 34a
Tel.: 05 658 01 14
Pri gospe Normi se zoblje za konec tedna: od petka do nedelje od poldneva do 21. ure.

Ambient:
vzorno vzdrževan skorajda že muzejski primerek oštarije stare šole – od značilnega tlaka, prek šanka, stenskega cenika in prvega programa nacionalnega radia na ozvočenju

Napitki:
Klabjanovi so ena uglednejših istrskih vinarskih hiš, ker svoja vina – za ribovje seveda izberite malvazijo – prodajajo praktično po štacunski ceni, velja to izkoristiti

Vegetacija:
morski živelj je temelj ponudbe; vegetarijancem preostaneta kakšna pašta s tartufi in solatje

Dostopnost:
lastno parkirišče, potem pa par stopnic do terase in naprej v gostilno

Fino:
gazdarica
kovač iz pečice
fuži s škampjimi repki

Ne tako fino:
tartufni derivat v namazu iz škarpine

Kapesante (3) so stale 12, hladni morski tris 15, fuži s škampi 14, s tartufi pa 16, skoraj kilski kovač iz pečice 60, sladici pa 4 evre.

»No, od tukaj so pa prihajale kasete, katerih trakove so kasetarji še posebej radi malicali,« je mlajšemu delu inšpektorske odprave v koprsko zaledje industrijsko zgodovino skušal razlagati veteranski gostinski pohajalec, a se je hitro ustavil, ko je iz zabodenih pogledov mladeži razbral, da še za kasete komajda ve, kaj šele za kronične težave z Iplasovimi. Za nostalgični poduk o starih dobrih časih pa je tako ali tako imel v rokavu drugega, prepričljivejšega in okusnejšega asa – dekansko obcestno postojanko Norma.

Ta je z dokončanjem avtocestne špure na morje sicer izgubila dotok naključnih pasantov, a očitno se je ves ta čas našlo dovolj gastronomskih znalcev, da gospa Norma še vedno – sicer samo od petka do nedelje – izvaja le še redkokje uprizarjane gostinske rituale. To pomeni, da si vzame čas, da dnevno ponudbo in nje možne interpretacije mirno predebatira z vsakim omizjem, da naročeno na mizo prihaja v zložnem tempu, predvsem pa, da gospa zna komunicirati, je ravno prav pozorna in duhovita ter zna pravilno odmerjati svojo prisotnost pri mizi.

Celoten Normin dekanski paket deluje nekako proustovsko, kot da skozi svetlobo, tlak, stene, v ozadju šanka postavljene steklenice žganic, predvsem pa skozi vonj in okus jedi ter način, kako so postrežene, v sedanjost pronica neki drug čas, za katerega se pogosto zdi, da so ga prekrile generično napimpane insta podobe, piarovsko napumpani chefovski egotripi na eni ter bližnjično-praškasto maličarsko pišmevuhovstvo na drugi.

Na talarjih je to tako, da so jedi klasične, a vse pripravljene, kot se šika: fileti sardonov so marinirani v močnem octu, hobotnica skuhana do mehkega in nežno zabeljena, meso škarpine zmleto v krepak namaz (ki ga sicer po nepotrebnem skazijo z agresivno tartufno aromo), kapesante pa na hitro opečene in pokapane z olivcem. Resnejše vaje se začnejo na testeninski fronti – fuže na enem krožniku radodarno opremijo s črno gomoljiko (tokrat na srečo in pohvalno brez pumpanja z umetnimi derivati), na drugem jih okopajo v sladkasti škampovi omaki z dobrim odmerkom oluščenih, termično ravno prav obdelanih škampjih repkov – in dosežejo vrh z v pečici pripravljenim kovačem s krompirjem, za katerega opis smo, ko smo ga izcuzali do kupčka koščic in zglancali protfan, v katerem je bil pečen, uporabili dodatno, presežno stopnjo Ilovarjeve lestvice: z jezikom polizano.

Ko smo po tem preprostem presežku pospravljali fletni jabolčni štrudelj in lahkotno jogurtovo kremo s kakijem ter srebali domačo grapo, odišavljeno z gvercami in začimbami (zvezdasti janež & cimet), smo si zadovoljni pribeležili zaključno misel, da je Norma v Dekanih gostilna, ki še vedno razume in izvaja osnovno gostinsko poslanstvo: goste prijazno sprejeti, poskrbeti za njihovo dobro počutje in jim postreči pošteno pripravljeno hrano. Ko bi le to postal širše sprejet in upoštevan normativ.