John Cale: Mercy

+ + +

Osemdesetletni Valižan, avanturistično usmerjeni glasbenik in producent, soustanovitelj ene najvplivnejših zasedb vseh časov The Velvet Underground in avantrockovski estet, ki je avantgardne dronovske prakse glasbenega modernizma 20. stoletja prevedel v svet popularne glasbe, je novo ploščo s svežim avtorskim materialom postopoma napovedoval že vsaj sedem let. Vse od izdaje zadnjega albuma M:FANS (2016), na katerem je postregel z reinterpretacijami svojih starih komadov. A kot je za legende z gromozansko zapuščino (16 soloalbumov, diskografija The Velvet Underground, nešteto sodelovanj) in številnimi vzporednimi projekti tipično, je izdajo prestavljal iz leta v leto, vse do končnega izida na začetku tega leta.

Prav zato se morda zdi družbe nokritični tematski okvir albuma Mercy, na katerem se Cale ukvarja s temami, ki so bile v zadnjih letih neštetokrat obravnavane, kot so Trumpovo predsedovanje, brexit, civilna družba, desničarski ekstremizem, neizbežno pa tudi vplivi covid-19 in neustavljivih podnebnih sprememb na ves svet, skoraj anahronističen. Toda ker je ustvarjalec, ki se odlično znajde v družbi glasbenikov z različnih vetrov, mu je svežino in relevantnost uspelo ohraniti z vključitvijo številnih gostij in gostov, aktivnih v raznoraznih glasbenih sferah. Atmosferični naslovni štikel je producentsko zaznamovala elektronska ustvarjalka Laurel Halo, v skladbi Story of Blood nas preseneti hipnotični vokal samosvoje kantavtorice Weyes Blood, v dramatični baladi Everlastnig Days slišimo vokale in sinte dveh članov indie eksperimentalne skupine Animal Collective, v skladbi I Know You’re Happy pa dvoglasje Cala in kanadske pevke Tei Shi. Enega zanimivejših momentov na albumu ponudi spektralna, podvodna produkcija samosvojega producenta Actressa v skladbi Marilyn Monroe’s Legs (beauty everywhere), toda če potegnemo črto, album ultimativno deluje kot precej nefokusirana, zmedena celota. Uspešno sicer gradi neonsko atmosfero neprespanih noči, zaobjeto na albumski platnici. Pod pretvezo, da gre za pop komade, predstavi različne avantgardne skladateljske postopke, pri tem pa se spogleduje z baladarstvom osemdesetih let, downtempo formami devetdesetih, otožnim sint popom v liniji skupine Depeche Mode, chill out elektroniko in drugimi sorodnimi izrazi.

Gre za vizijo avantgardnega dream popa, ki izhaja iz kolektivnega nezavednega in stoji na ramenih poznejših izdaj Scotta Walkerja in Davida Bowieja. Vendar fluidna struktura komadov in manko zapomnljivih refrenov, ki bi zarezali v našo možgansko skorjo, poslušalcu onemogočata, da bi hitro oblikoval neki jasen vtis. Mercy ne ponuja instantnega zadovoljstva in neizogibno zahteva večkratno poslušanje, preden se zares usede. Vprašanje pa je, ali bodo izzivu kos vsi ali zgolj predvsem tisti najbolj zagrizeni feni, ki Cala častijo že od solističnega debija Vintage Violence (1970).