Marina Ovsjanikova / »Tako kot milijoni Rusov sem tiščala glavo v pesek«

Marina Ovsjanikova se je rodila leta 1978 v Odesi. Oče ukrajinskega rodu je kmalu umrl, z mamo Rusinjo sta se pozneje preselili v Grozni. Leta 1993 sta pred čečensko vojno zbežali v Krasnodar na jugu Rusije, kjer je študirala novinarstvo in delala za lokalno državno televizijsko postajo. Leta 2002 se je preselila v Moskvo in med letoma 2003 in 2022 delala za Prvi kanal, televizijski program, ki ga nadzoruje Kremelj. Marca 2022 je v večernih poročilih v živo v kamero pomolila protivojni plakat, zato so jo zaradi pozivanja k neprijavljenemu protestu kaznovali z denarno kaznijo, sledili sta še dve. Po julijskem protivojnem protestu s plakatom pa so jo priprli, začeli preiskavo in ji naložili hišni pripor. Oktobra lani je zbežala iz Rusije. Ima dva otroka, stara 12 in 18 let.

Novinarka je za več kot štiri mesece izginila izpred oči javnosti in se skrivala, potem ko je s hčerjo zbežala iz hišnega pripora v Moskvi. Zdaj ko je prebegnila iz Rusije, se je spet pojavila. O času po protestu je napisala knjigo z naslovom Med dobrim in zlim, s katero je poskušala pojasniti svoje odločitve. Doživela je veliko sovraštva, in to ne le v Rusiji, temveč tudi Ukrajini. Poleg tega so mnogi do nje globoko nezaupljivi: se dolgoletna tvorka kremeljske propagande res lahko tako korenito spremeni?

V intervjuju za Spiegel je pripovedovala o svojem begu, cinizmu ruske propagande, svojih napakah in razpadu družine.

Zakaj ste se zatekli ravno v Francijo? 

K temu so pripomogli Novinarji brez meja, ki imajo v Parizu svoj sedež. Pri najinem reševanju so odigrali pomembno vlogo in zelo sem jim hvaležna, da so nama s hčerjo pomagali pri iskanju bivališča in urejanju dokumentov. Poskrbeli so tudi, da sem lahko obiskala zdravnika. Ko sem zbežala iz hišnega pripora v Moskvi, me je mučil strašen zobobol.