»Osamosvojitelji« so zasedli prazen prostor, ker jim je bilo to dopuščeno

"Skratka, slovenska demokratizacija je bila dolg proces, ki se je začel nekje v šestdesetih letih in je postopoma pripeljal do padca režima. Sanje o osamosvojitvi so se počasi začele krepiti v drugi polovici osemdesetih, zavedanje, da v Jugoslaviji ni več nobene prihodnosti za Slovence, pa je postalo realno na koncu leta 1989, ko je slovenska milica preprečila Miloševićev miting resnice v Ljubljani. Komunistični režimi so takrat že padali po vsej Evropi. Jasno je bilo, da bo tudi Slovenija stopila na novo pot in da bo stala ob boku demokratičnih držav. Bitka je bila končana. Prav takrat se je veliko protagonistov slovenske demokratizacije začelo ukvarjati z drugimi zadevami. Nekateri so gradili svojo akademsko kariero, drugi so pisali članke o Zimbabveju, tretji so se ukvarjali s človekovimi pravicami. Interpretacija bližnje preteklosti pa je bila prepuščena resničnim ali namišljenim 'osamosvojiteljem', ki so gradili novo nacionalno mitologijo in lastno junaško podobo. Zasedli so prazen prostor, ker jim je bilo to dopuščeno."

(Zgodovinar in kolumnist Stefano Lusa v Dnevnikovi kolumni o tem, da bi naša družba bolj kot Muzej slovenske osamosvojitve potrebovala Muzej slovenske demokratizacije)