Ia

za +

Slika sveta.

V Cankarjevi črtici Istrski osel pred našimi očmi brutalno tolčejo osla, ki so ga v neko istrsko vas uvozili iz slavnih Abruzzov. »Tenke šibe, trde palice, gorjače, vesla – iz stoterih rok se je mahoma in hkrati usulo na žival.« Po oslu pada slepo in divje. »Na tla z njim! V morje z njim! Udarite! Bijte! Ubijte,« vpijejo domačini, kralji linča, ki tolčejo toliko časa, dokler ni »več dlake, ki bi ne bila dvakrat presekana, v kožo in kri zabita«. Tako se nad nežnega, melanholičnega, simpatičnega, stoičnega, svetniškega osla, imenovanega Eo (Ia, če hočete), protagonista poljske fantazmagorije Ia, spravi neki cirkuški uslužbenec – ker ne uboga, ga začne sadistično tolči. A ga ustavijo. Kmalu zatem mu ga zaplenijo borci za živalske pravice, ki pa ga predajo konjeniškemu klubu, kjer ga spet vprežejo – in kjer konje »trenirajo« za konjeniške spektakle. Še oslu je jasno, da jih s tem mučijo, trpinčijo, zlorabljajo. Ker poruši police s pokali, ga spet preselijo na neko kmetijo, a zanj se kaj prida ne spremeni: povsod opravlja suženjsko delo, povsod postane žrtev predsodkov, povsod gara in trpi, povsod – tako pri orgiastičnih nogometnih navijačih in anarhistih kot pri kmetih in vrlih gasilcih – velja za podžival. Včasih zbeži in se klati po gozdovih in tunelih, pa med orjaškimi vetrnicami, ki klatijo ptiče. Tu in tam ga skoraj doleti usoda istrskega osla. »Zjebimo ga,« rjove množica. Svet je past za živali, teater krutosti, mučilnica, neoliberalni kaos, vrtinec arbitrarnosti in ravnodušnosti, povzetek slabih strani Nove zaveze.

Jerzy Skolimowski, 85-letni avtor številnih klasik (Štart, Deep end, Krik, Delo na črno, Nujno ubijanje ipd.), prikaže la condition humaine – in ne skriva pesimizma. Svet je tržnica. Klavnica. Križev pot. Brez odrešitve. Ia pogosto vidi rdeče. V oslu, tesnobnem, neverjetno vzdržljivem eksistencialistu, ki ga »igra« šest oslov (Hola, Tako, Marietta, Ettore, Rocco in Mela), lahko vidite metaforo migrantov (ki nenehno bežijo, trpijo ipd.), brezpravne prekarne delovne sile (ki jo nenehno trpinčijo, izkoriščajo, zlorabljajo ipd.) ali absurdne kontingentnosti življenja, lahko pa ne, saj osel, žrtev vseh sedmih smrtnih grehov, že kar sam – s svojo »nečloveško« usodo, s svojimi nadrealističnimi sanjami, haluciniranji in flešbeki, s svojo vegansko podobo sodobnega mučenika (hej, za ta film je »trpelo« šest oslov!) – deluje dovolj intrigantno, ekspresivno, urgentno, morbidno, kinetično in bogato. Ni vse metafora. Ia je reimaginacija Bressonove klasike Au hasard Balthazar (1966), zgodbe o oslu, Baltazarju, ki ima »svojo bedo raje kot nas« in ki rekvijemsko kroži od lastnika do lastnika – tako kot v Kosmačevi klasiki Dobri stari pianino (1959) od lastnika do lastnika kroži pianino, ki ga potem partizani prelevijo v peklenski stroj. Vidite, stvari, ki krožijo med ljudmi, dišijo po smrti – kot denar. Princ Miškin v Dostojevskijevem Idiotu pravi, da se je melanholije znebil, ko je v Švici slišal oslovsko riganje – Ia je priložnost, da se znebite melanholije. (Kinodvor)

I5lxVbbRog0