Rimini

zelo za

Vsi se imenujejo has-been.

Avstrijski popevkar Richie Bravo (Michael Thomas), protagonist Seidlovega briljantnega Riminija, izgleda kot obmorski letoviški kraj zunaj sezone – turobno, prazno, opuščeno, zapuščeno. Kot mesto duhov. Kot kraj, ki ga je kapital nenadoma in sunkovito zapustil. Richie Bravo je masiven, utrujen, žalosten, postaran in barvito, bleščeče kostumiran in dekoriran – kožuh, orjaški pas, kavbojski škornji. Pač v slogu kičastih, sentimentalnih, sladkobnih, plehkih popevčic, s kakršnimi je nekoč blestel in slovel. Še vedno poje, toda ne v Avstriji ali Nemčiji, temveč v Riminiju, italijanskem letovišču – zunaj sezone.

Richie je Elvis, ki je preživel kič, eksces in kokain – Rimini je njegov Las Vegas. Tja, v hotel, ki pozimi sameva, prihajajo avstrijske in nemške upokojenke, njegove stare, večne fenice (ni jih prav dosti), ki neskončno uživajo, ko svojega superjunaka konzumirajo v živo. In to dobesedno: Richie, ki živi v razpadajoči vili na obrobju Riminija, jim vsak večer nadvse doživeto, predano, patetično prepeva svoje stare šlagerje, kot da je še vedno velik in slaven, ko pa je šova konec, z njimi fuka. In fuka tako, kot poje – doživeto, intenzivno, garaško, z vsem srcem, karizmatično. A ne brezplačno. To namreč počne za honorar. Če mu fenica plača, jo pofuka. Nekatere njegove fenice so »redne« klientke. Schöner Gigolo, armer Gigolo. Preživeti mora – ker pa mu šlagerji ne nesejo več, se mora prostituirati. Če hoče torej preživeti, mora svojim fenicam prodati vse – dušo in telo. Težko bi rekli, da ne živi od minulega dela, toda od minulega dela živi na sprevržen, grotesken, ponižujoč, tragičen način.

Richie Bravo, ki bi lahko šekspirjansko vzkliknil »To je zima našega nezadovoljstva« (ali pa »Vse kraljestvo dam za konja«), je ultimativni produkt kapitalizma, v katerem je vse na prodaj. Kapitalizem ga je zgradil in naredil – in potem ponižal, izpljunil, osmešil. Cena mu je padla, a še vedno je na trgu. Ker ni več konkurenčen, se prostituira. Richie Bravo, popolni has-been (za kapitalizem je vsakdo has-been, pogrešljiv, zamenljiv), je obenem tudi resnica sodobnega platformnega kapitalizma, kapitalizma socialnih omrežij, ki človeka sili v to, da ima publiko, da je v neprestanem stiku z njo, da jo stalno hrani, všečka, deli – če ne fukaš s svojo publiko, ne preživiš več.

Richie Bravo je živel ekscesno – in od ekscesa do razpada je bil le korak. Razlog več, da Richie izgleda kot kapitalizem v krizi. Ko je kapitalizem v krizi, mu običajno na pomoč priskoči fašizem, zato ne preseneča, da Richiejev dementni oče v domu za starejše občane prakticira nacistični pozdrav (»Sieg Heil!«), obenem pa ponavlja: »Vsakemu svoje!« Življenjski krog kapitalizma je s tem sklenjen. (Kinodvor + VOD)

5tehFjWHDeY