Lana Del Rey: Did You Know That There’s a Tunnel Under Ocean Blvd

+ + +

Globoko melanholično muziko ameriške ikone, ki je z drugim albumom Born to Die (2012) in vsemi, ki so sledili do nesporne mojstrovine Norman Fucking Rockwell! (2019), zaznamovala minulo desetletje, asociiramo z občutkom hrepenenja po nečem nedosegljivem, neubesedljivem. Lana Del Rey je smrtni gon Iana Curtisa prevedla v kontekst popa milenijske generacije. Njena glasba bi lahko bila metafora za anhedonijo, izgubo življenjske radosti, ki je po recesiji leta 2008 nedvomno prizadela našo generacijo. Najmočneje se je izrazila v samozaničevalnih memih, glasbi in drugih samoironičnih vsebinah.

O tem je z vidika depresivnega popa zvezdnikov à la Drake že pred desetletjem pisal pokojni britanski teoretik Mark Fisher. Ob glasbi Lane Del Rey se težko izognemo občutku, da je njena diskografija pravzaprav veličastna žalostinka za Ameriko – apokaliptični baladni pop, ki psihoanalitikom posredno ponuja gradivo za analizo zatona ameriške civilizacije, potekajočega pred našimi očmi. Skoraj vsak njen komad bi lahko spremljal kataklizmične prizore iz hollywoodskih blockbusterjev zadnjih let, v katerih sijajno gorita New York in Kip svobode, Los Angeles pa se utaplja v orjaškem cunamiju.

Ni naključje, da je njen najbolj cenjeni album poklon slikarju Normanu Rockwellu (1894–1978), čigar izjemno priljubljena dela so mojstrsko zaznamovala ameriško kulturo njegove dobe. Tudi Lana Del Rey je izjemna pri zrcaljenju zeitgeista, a daje prednost formi klavirske balade, ki prevladuje, če ne štejemo nekaj neprimernih zavojev proti trapu, tudi na večini nove plošče. Dolgoletni feni, ki hrepenijo po njenih božajočih, obenem pogubnih in katarzičnih verzih, jo bodo zato vnovič ustoličili za kraljico goth popa, kritiki in outsiderji pa bodo na zadnji album bržkone gledali kot na zadovoljivo, toda repetitivno in razvlečeno izdajo, podobno predhodnikoma iz leta 2021. Z večino skladb postreže v skoraj prosojnem šepetu in na plošči zavestno gradi svoj mit, v tekste umešča lastno družino, uporablja tipični imaginarij in se celo sklicuje na svoje stare komade in jih remiksa. Tudi tokrat se izkaže kot vrhunska tekstopiska, ki zna v tipično votle pop verze vnesti lastno persono, prefinjeno ovito v avtobiografsko mistiko. Poleg neposrednega omenjanja ožjih družinskih članov in drugih intimnih zgodb plošča prinaša tudi pridigo ameriškega pastorja in vplivneža Judaha Smitha, mazohistično seksualnost in veliko samoizpraševanja.

Podobno kot predstavniki pop arta, katerih dela so utelešala duha cvetoče potrošniške družbe petdesetih in šestdesetih let, tudi glasbenica na albumih lovi ugašajoči kulturni plamen neoliberalne Amerike, ki se v samopoveličevalni nostalgiji vse raje prepušča spominom na zlato ameriško dobo.