Papežev eksorcist

zadržan

Izganjalec klišejev.

Če Franco Nero igra papeža, Russell Crowe pa njegovega glavnega eksorcista, potem vas to avtomatično navda s skepso, pa čeravno je film – Papežev eksorcist – posnet po resnični zgodbi o Gabrieleju Amorthu, papeževem eksorcistu št. 1, sicer nekonvencionalnem teologu in odvetniku, nekdanjem partizanu in ustanovitelju Mednarodnega združenja eksorcistov, ki je Hudiča rad nejeverno testiral z zahtevo, naj mu opiše Pekel, in ki je obenem rad rekel, da je Hudič najsrečnejši, ko se mu posmehujemo in trdimo, da ne obstaja, a od resnične zgodbe ne pričakujte preveč, saj izgleda kot imitacija Friedkinovega Izganjalca hudiča (to je bil Amorthov najljubši film, če smo že ravno pri tem), le da se ne dogaja v Washingtonu, temveč v Španiji (in ja, demonično deklico, Lindo Blair z demoničnim glasom Mercedes McCambridge, zamenja demonični deček, Peter DeSouza-Feighoney z demoničnim glasom Ralpha Inesona), kakor tudi ne pričakujte preveč od vatikanskih skrivnosti, ki jih en passant odkrije Amorth (Noe z italijanskim akcentom), kar pa ne pomeni, da se ne morete zanesti na klišeje eksorcističnih filmov, ki itak vedno pridejo s takšnim gladiatorskim truščem, da skoraj upravičijo tako obstoj Cerkve kot obstoj Hudiča, ki ga je Amorth v svoji dolgi karieri izgnal tolikokrat, da bi morala psihiatrija – terapevtka shizofrenije, epilepsije, otroških travm in podobnih »demoničnih« motenj – že zdavnaj ostati brez dela. (kino)