Komentar / Heni Erceg: Suženjstvo na Hrvaškem

Že kakih pet ali deset minut sem stala pred blagajno v trgovini za vogalom in čakala, da mlada blagajničarka reši težave s kartico. Prestrašena in neustrezno usposobljena za svoje delo je, ker je bila vrsta kupcev vse daljša, jaz pa vedno bolj živčna, končno izdavila, da bo poklicala poslovodkinjo. Prikazala se je izžeta, utrujena ženska, očitno kažoč, da ji je vsega dovolj, tudi mene, in me povabila v svojo pisarno. Takoj ko sem vstopila v to »pisarno«, luknjo, še najbolj podobno kokošnjaku, stisnjeno med škatle v velikem skladišču, brez oken in zraka, je razdraženost zamenjala tiha osuplost nad tem svetom nevidnih, tistih, ki jih, ko tavamo med policami s hrano, sploh ne opazimo. In vendar so tu, te ženske – moški ne opravljajo tega »ženskega« dela – da bi bile ljubeznive, da bi nam stregle, prenašale naša vprašanja in izpolnjevale želje.