Arlo Parks: My Soft Machine

+ +

»Samo mi se spava,« je na Evroviziji nedavno pel srbski predstavnik Luke Black. Podobni občutki človeka prevevajo ob drugi plošči mlade britanske glasbenice Arlo Parks, prejemnice nagrade brit za najobetavnejšo glasbenico leta 2021, zaradi katere se je na odru hitro znašla ob boku zvezdnikov, kakršna sta Harry Styles in Billie Eilish. Arlo Parks se je s prvencem Collapsed in Sunbeams, dobitnikom nagrade mercury za album leta 2021, prebila na svetovni podij pomembnejših ustvarjalk tako imenovanega spalničnega popa. Gre za specifičen segment pop produkcije zadnjih 20 let, ki ga zaznamujejo preplet indie rock in pop estetik, manj bombastične, celo lo-fi produkcije ter nasploh večji poudarek na intimi, milejši zvočnosti in ljubezensko-bivanjskih temah. Gre za sanjavo, neinvazivno muziko, ki diskretno razgalja nežno notranjost, na kar namiguje tudi naslov albuma, ki govori o »mehkem stroju«, kar se bržkone nanaša na črpalko, ki nas poganja.

Prvenec Arlo Parks, povzetek vtisov iz vsakdanjika nesamozavestne kvir mladenke iz generacije Z, je pustil vtis pristne mladostniške zmedenosti, zapakirane v prijetno bero spokojno zvenečih štiklcev za popoldansko sanjarjenje in lenarjenje, njegovo nadaljevanje pa pušča veliko mlačnejši vtis, katerega učinek so neprestani napadi zehanja. Pravzaprav se zdi, da je My Soft Machine primer albuma, ki upošteva vse parametre za pristanek na Spotifyevih seznamih predvajanja pod imeni, kot so chill out, study music, music for shopping in lazy afternoon, ali celo, da je posebej prirejen za potrebe plejlist trgovin s hitro modo za mlade.

Poetična sentimentalnost, ki prežema avtoričin izraz, nikoli ne prodre globlje v notranjost. Ne uspe ji preseči površinskega vtisa, ki bi segal onstran impresije, da gre za ultimativno glasbo za ozadje – glasbo, ki z vsakim novim zehastim verzom in popolnoma nenavdahnjenimi instrumentali, ki spominjajo na generične komade iz raznih videopriročnikov na YouTubu, postopoma izginja iz poslušalčeve zavesti, postaja vse bolj prosojna, dokler pri tretjem ali četrtem komadu ne (p)ostane samo še prijeten hrup v ozadju. Impresionistični skladatelj Erik Satie je govoril o tako imenovani furniture music (glasbi za ozadje), Brian Eno se je kasneje domislil ambientalne glasbe, danes pa imamo ustvarjalce in ustvarjalke, kot so Arlo Parks in podobni, katerih avtorska vokalno-instrumentalna glasba opravlja skoraj isto funkcijo.

Na slovenski sceni se je v zadnjem času pojavil zabaven žanrski označevalec »zoricacore«, ki v ironičnem tonu opisuje glasbeni program nekega ljubljanskega lokala, predvsem njegovo kuratorsko filozofijo, po kateri je glasba kulisa za prijetno kofetkanje in džuskanje, glasbenik na odru pa le graditelj vajba za socializiranje in tako vselej v drugem planu … Na kratko: terasa bendi za generacijo Z.