Strip in risoroman

Strip je luč sveta ugledal leta 1895 v Pulitzerjevem New York Worldu v podobi smrkavca, oblečenega v do tal segajočo rumeno spalno srajco (po kateri je pozneje dobil ime Yellow Kid), ki je bila kot nalašč za to, da je lahko avtor Richard F. Outcault nanjo pisal duhovite socialno- in družbenokritične komentarje, ki pa so kaj kmalu zvodeneli in se spremenili v bolj ali manj zabavne dialoge in s tem zapečatili vlogo stripa kot izključno lahkega zabavnega čtiva za širše množice. Do tridesetih let so bili comic strips (to bi lahko prevedli kot smešni trakovi, stripi so namreč izhajali v pasicah s tremi do štirimi sličicami) izključno humoristične narave, pozneje pa so se začeli pojavljati tudi realistični stripi različnih žanrov (čeprav se je naziv comic ohranil za vse zvrsti), najprej v časopisih in potem še v samostojnih publikacijah.

Beograjska Politika je 21. oktobra 1934 čez celo stran objavila šest pasic ameriškega časopisnega stripa Detektiv X-9 Alexa Raymonda in s tem je strip tudi v Jugoslaviji postal del popularne kulture in hkrati nepogrešljiv časopisni dodatek. Dve leti po Detektivu X-9 se je pri nas v Jutru pojavil pravi strip z oblački v podobi Radijske patrole (Radio Patrol) scenarista Eddija Sullivana in risarja Charlesa Schmidta, ki pa ni imel večjega odziva, saj se ni mogel kosati z družinskimi slikanicami Nizozemca Gerrita Theodorja Rotmana, ki so v časopisu izhajale že od leta 1927. Povsem drugače je bilo v Srbiji, tam je Raymondov detektiv sprožil pravi plaz, saj so stripe začeli objavljati tudi drugi časopisi in revije. Najprej so ga imenovali risani film, risani roman ali roman v slikah, potem pa je Politikin urednik (in eden od ustanoviteljev Politikinega zabavnika) Duda Timotijević iz izvirnega naziva comic strip vzel samo drugo besedo in novorojenček je dobil ime. Pri Američanih se je kasneje uveljavila samo prva beseda comic.

Marca 1937 se je v Ameriki pojavila prva številka stripovskega zvezka Detective Comics (ta je pozneje prerasel v eno največjih založb, DC), to pa je sprožilo plaz avanturističnih stripov (predvsem kriminalk in grozljivk) različnih založnikov, ki so po drugi svetovni vojni v boju za prostor pod medijskim soncem in čim boljšo prodajo kar tekmovali v neokusnih prizorih pretiranega nasilja. Razlika med stripi v časopisih in zvezkih je bila v tem, da so bili prvi družinski, drugi pa namenjeni predvsem mladostnikom. Tako so že leta 1948 v mestecu Spencer v Zahodni Virginiji zagorele prve grmade s stripi, ki so jih indoktrinirani šolarji pod budnim očesom staršev, učiteljev in pastorjev sami metali v ogenj ameriškega patriotizma. Kresovi so se kot požar razširili po vseh ZDA in dosegli vrhunec s sežiganjem stripov in levičarskih knjig v času makartizma in lova na čarovnice v petdesetih letih. Že leta 1948 je bilo ustanovljeno Združenje založnikov stripovskih revij (ACMP) z namenom cenzuriranja nasilnih prizorov, vendar je zaradi različnih pogledov njegov kodeks časti ostal samo na papirju, društvo pa je kmalu propadlo. Krvavi stripi, v katerih ni manjkalo prizorov mučenja, pa tudi spolnost v obliki surovih posilstev jim ni bila tuja, so se razmahnili na začetku petdesetih let, to pa je pripeljalo do agresivnih moralističnih napadov, ki so vrhunec doživeli leta 1954 z objavo knjige psihiatra Fredrica Werthama Seduction of the Innocent, v kateri je pisal o neposredni zvezi med naraščajočim kriminalom in stripovskimi zvezki ter jih označil za družbeno škodljiv in nevaren pojav.

Najprej so ga imenovali risani film, risani roman ali roman v slikah, potem je Politikin urednik Duda Timotijević iz izvirnega naziva comic strip vzel samo drugo besedo in novorojenček je dobil ime.

Napadi na strip so po zgledu filmskega moralnega kodeksa puritanskega republikanca Williama Haysa in jezuitskega pisatelja Daniela Lorda iz leta 1930 pospešili ustanovitev cenzorske agencije Comic Code Authority in tako imenovanega etičnega kodeksa v 19 točkah, po katerem so bili spolnost, (pretirano) nasilje in družbeni problemi v stripih strogo prepovedani. Stripovske edicije, ki so upoštevale ta kodeks, so imele na naslovnici natisnjeno kodo CCA, kar je pomenilo, da so primerne za otroke, in čeprav agencija ni imela nobenega uradnega nadzora nad založniki in distribucijo, so knjigarne in trafike same zavračale stripe brez kode. Paradoksalno je, da je sicer svobodomiselni, liberalni in človekoljubni Wertham, avtor študije Psihološki učinki šolske segregacije v reviji American Journal of Psychology, na temelju katere je vrhovno sodišče leta 1954 odločilo, da je segregacija v javnih šolah protiustavna, postal sinonim za cenzuro v ameriškem stripu. Zloglasna koda, ki se je (z rahlimi spremembami) obdržala vse do začetka novega tisočletja (DC je sicer svoje stripe označeval še desetletje po tem), pa je po drugi strani utrla pot undergroundu v šestdesetih letih in bila v osemdesetih zaslužna za nov naziv v stripovski terminologiji: graphic novel.

Leta 1978 je Will Eisner, avtor legendarnega časopisnega Spirita, izdal strip Contract with God v knjižni obliki, ker pa je imel comic book še vedno slabšalni prizvok, družbeno angažirani strip pa tako ali tako ni bil namenjen otrokom, niti ni bil kodiran, ga je zviti Eisner oglaševal kot graphic novel, grafični roman (ali roman v slikah) za odrasle. Strip je bil manjšega formata od običajnih zvezkov in res bolj podoben broširani knjigi, vendar je bil naziv že v osnovi napačen. Pogodba z Bogom namreč ni bila romaneskna pripoved v stripu, pač pa zbirka kratkih zgodb, ki jih povezuje samo kraj dogajanja, kvart v Bronxu. Nov stripovski termin bi zlahka šel v pozabo, če ne bi leta 1992 Art Spiegelman kot prvi stripovski avtor dobil Pulitzerjeve nagrade za biografskega Mausa. Sicer se je začel z njim ukvarjati istega leta, kot je izšla Eisnerjeva Pogodba z Bogom, prvo poglavje pa je bilo objavljeno leta 1980 v reviji alternativnega stripa RAW. Leta 1986 je Spiegelman objavil prvih šest poglavij v knjižni izdaji, ki pa se v nasprotju z drugimi stripi ni prodajala v specializiranih trgovinah s stripi, pač pa v knjigarnah kot knjiga in ne strip, saj je imel ta v Ameriki še vedno slabšalen prizvok, poleg tega so bili stripovski zvezki pretežno superherojskega žanra namenjeni izključno mulariji in ne odraslim. Od takrat so tudi drugi založniki stripe za odrasle ponujali kot graphic novels in ne comics. Čeprav niti v Ameriki niso vsi sprejeli tega izraza. Za Alana Moora, pisca nekaterih najbolj hvaljenih in nagrajevanih »grafičnih romanov«, je bila ta oznaka zgolj trženjska poteza, ki so jo založniki zaradi boljše prodaje sprejeli z obema rokama.

Drugače kot v Ameriki se pri nas ni nikoli delil na stripe za otroke in odrasle, ampak so imele stripovske revije širok asortiment, od otroških in najstniških stripov do stripov za odrasle.

V Sloveniji in Jugoslaviji je bil položaj drugačen, čeprav so bili tudi pri nas posamezni dušebrižniški napadi na strip, češ da kvari mladino in ljudi odvrača od branja knjig. Najbolj znan primer je iz leta 1971, ko je bil v Kragujevcu kongres o vlogi kulture in umetnosti v socialistični družbi, na njem pa je liberalna in napredna političarka Latinka Perović samo mimogrede omenila literarno plažo v kioskih, vendar je bilo to dovolj, da je zvečer v režiji pravovernih mladincev zagorel kres cenenih ljubezenskih in pustolovskih romanov, erotičnih revij ter – stripov. Prelomno leto v domačem stripu je bilo 1977, ko je z izidom Gatnikove Magne Purge in nastankom Novega kvadrata strip tudi uradno postal del umetniške (sub)kulture. Drugače od ameriških se ni nikoli delil na stripe za otroke in odrasle, ampak so imele stripovske revije širok asortiment, od otroških in najstniških stripov do stripov za odrasle, ki so se neredko spogledovali tudi z erotiko – in to v isti številki. Zato pri nas ni bilo nobene potrebe po posebni formi umetniške zvrsti za odrasle, ker je bil strip že tako ali tako priznan kot umetnost, po drugi strani pa so ga brali vsi (ne glede na starost), tako da je ameriška delitev na graphic novels in otroške stripe popolnoma umetna in odveč. Ravno tako kot dilema, kako prevajati angleško besedno zvezo graphic novels. Grafični roman ali risoroman. Odgovor je povsem preprost: graphic novel se prevede enostavno kot – strip.

Po drugi strani pa lahko izraz risoroman (seveda popolnoma neodvisno od ameriškega prevoda) uporabimo za, jasno, risoroman. Klasičen primer risoromana je mladinska priredba Svetinove Ukane z ilustracijami Štefana Planinca, ki je v sedemdesetih letih (1970–1976) v nadaljevanjih izhajala v Pionirskem listu, leta 1977 pa je pri Mladinski knjigi izšla v integralni knjižni izdaji na 420 straneh. Časopisne slikanice imajo pri nas že dolgo tradicijo in so bile pred drugo svetovno vojno precej bolj priljubljene kot stripi in so bile po osvoboditvi kot socialistični nadomestek stripa v železnem repertoarju vseh otroških in mladinskih revij, od partizanskega Kurirčka do katoliške Mavrice, v mladinski periodiki pa je bil strip precej redkejši pojav. Nekatere slikanice so kasneje izšle v knjižnih izdajah, med prvimi sta sredi vojne vihre leta 1943 izšla Burroughsov Tarzan (Tiskovna zadruga) Hala Fosterja in priredba Sienkiewiczeve klasike Quo vadis (Slovenski dom) v likovni izvedbi domobranskega propagandista Jožeta Beranka. Šolski primer risoromana je tudi Tolminski punt Franceta Bevka in Iveta Šubica, ki ga je leta 1968 izdala založba Borec. Časopisne slikanice v knjižni obliki lahko torej mirno imenujemo risoromani.

Strip pa naj ostane – strip.