TV komentar / Na POP TV se jim smili vsak kapital, nemški, slovenski, še hrvaški

Že dolgo si nismo tako iskreno želeli normalizacije javne televizije. Pa ne zato, ker opazujemo, kako četica ljubiteljev SDS ne zmore skrivati bolečin, ko končno izgubljajo iz rok ta za politične stranke nedovoljeni sadež, ampak ker oddaja 24 ur ta teden res pridno skrbi, da se naša želja, da bi lahko gledali čim manj njenih informativnih oddaj, povečuje. Začelo se je že pretekli četrtek, s prispevkom o tožbi ubogega nemškega kapitala, kako težko mu je v Sloveniji. Oh, ja, res. Ker so davki na dobiček nižji? Ker je cena delovne sile pri nas bistveno nižja? Ker imajo pribitke v svojih trgovinah dvakrat višje kot v Nemčiji? Ker lahko izkoriščajo sistem internih cen in notranjih »prodaj« znotraj koncernov? Ker njihove banke lahko pri nas zaračunavajo še enkrat višje obresti kot v Nemčiji ali Avstriji? Ali morda zato, ker na depozitne vloge lahko varčevalcem dajejo minimalne obresti? POP TV očitno boleha za postkomunističnim sindromom, kjer je vse, kar pride z Zahoda, domnevno dobro in super – in seveda moramo vsakega obravnavati kot Božička, ki nosi darila. Taka podredljivost je bila morda še razumljiva tam do sredine devetdesetih, a danes je vse skupaj le patetično.