Maggie Moore(s)

za

Fargo, Arizona.

»Nekaj od tega se je resnično zgodilo,« piše na začetku tegale filma, ki svari: nikar se ne poročajte! Zakon le prebuja morilsko imaginacijo. Jay Moore (Micah Stock), pokvarjeni menedžer malomestne sendvičarne, ki išče bližnjice do ameriškega sna (servira mesnine s pretečenim rokom trajanja, dela s tipom, ki trguje z otroško pornografijo ipd.), najame gluhega poklicnega morilca (Happy Anderson), ki naj bi prestrašil njegovo sumničavo, jezno ženo Maggie (Louisa Krause), a ta jo grizlijevsko umori. Ker pa se Jay ustraši, da bo policaj št. 1 (John Hamm) – vdovec in ljubimec njegove preradovedne sosede (Tina Fey) – osumil njega in da bo pristal v ječi, hitmanu naroči, naj taktično umori še drugo Maggie Moore (Mary Holland), ki stanuje nekaj kilometrov stran. Zabrisati hoče sledi in ustvariti vtis, da je morilec njegovo ženo umoril pomotoma in potem napako popravil. Bruno Antony – psycho iz Hitchcockovih Tujcev na vlaku – je dobil naslednika.

Na filmu Maggie Moore(s) – obešenjaški moralki o podganji dirki, pohlepu, mizoginiji in malih ljudeh, ki hočejo preveč – piše Fargo s tako nevsiljivimi črkami, da je simpatičen, a vsakič, ko bi se moral nasmehniti in zarežati, magari sebi, se tako zresni, kot da bi hotel tekmovati z vsemi fazami žalovanja. In ja, vsakič, ko bi moral postati vznemirljiv, raje objame kliše, pa še to kot nekdo, ki ne mara objemanja. (VOD – Amazon Video ipd.)