11. 8. 2023 | Mladina 32 | Kultura | Plošča
Arthur Russell: Picture of Bunny Rabbit
2023, Audika
+ + + + +
Prav neverjetno, da je ena tihih ikon newyorške art scene sedemdesetih in osemdesetih let izdala le en pravi album, no, pogojno dva. Razno(iz)razni zvočni raziskovalec Arthur Russell je najprej leta 1983 v sila omejeni nakladi navrgel Tower of Meaning. Material s plošče je nastal za potrebe neke igre, a zaradi spora z režiserjem je Russell sodelovanje prekinil in šel po svoje. Leta 1986 je potem sledila še meditativno ambientalna, na trenutke vesoljska mojstrovina World of Echo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
11. 8. 2023 | Mladina 32 | Kultura | Plošča
+ + + + +
Prav neverjetno, da je ena tihih ikon newyorške art scene sedemdesetih in osemdesetih let izdala le en pravi album, no, pogojno dva. Razno(iz)razni zvočni raziskovalec Arthur Russell je najprej leta 1983 v sila omejeni nakladi navrgel Tower of Meaning. Material s plošče je nastal za potrebe neke igre, a zaradi spora z režiserjem je Russell sodelovanje prekinil in šel po svoje. Leta 1986 je potem sledila še meditativno ambientalna, na trenutke vesoljska mojstrovina World of Echo.
Hudo revna diskografija introvertiranega perfekcionista naj ne zavede – sicer je ustvarjal res veliko, nizal sodelovanja (s skupino Talking Heads, Philipom Glassom, večkrat s prijateljem pesnikom in pisateljem Allenom Ginsbergom …), skladal glasbo za plesne koreografije, sovodil malo neodvisno založbo, bil nekaj časa glasbeni kurator newyorškega kultnega art prostora The Kitchen ... Bil je izjemno zvedav in spreten: študiral je indijsko klasično muziko, kasneje pa se lotil brkljanja v avantpopu, čisti avantgardi in impru, sodobni klasiki, folku ... hkrati pa s projekti, med katerimi sta najbolj znana Loose Joints in Dinosaur L, na hitro sodefiniral zvok newyorškega (post)disca. Od studioznosti do hedonizma – Russell je poosebljal stično točko med novo muziko downtowna in mestno plesno mrzlico.
Dobili smo še en postumni uvid v čudaško privlačni svet izjemneža z newyorške scene osemdesetih let
© Arhiv založbe
Picture of Bunny Rabbit ni niti približno pravi album iz več razlogov. Ne le da gre za postumno na kup zbrane posnetke, ampak je bila tudi večina od njih skomponirana v čisto druge namene, kot spremljava koreografij različnih newyorških sodobnih plesalk. Pomemben podatek je, da je večina materiala nastala v času albuma World of Echo: gre, sorodno, za večinoma hipnotično mantraste kose zračnih plasti čela, neskromne rabe efektov in nežnega glasu. V tej hudo minimalistični obliki (tudi tisti brez vokalov) je Russllova glasba v hipu prepoznavna. Oziroma jo zaznamujejo prav ta minimalizem, način rabe efektov in slog drsenja loka po strunah čela. Ali kot je nekoč rekel Glass: »To je bil tip, ki se je usedel za čelo in igral in pel na način, kot nihče na svetu nikoli ni in tudi ne bo.« Posnetki iz posrečeno sestavljene zbirke se premikajo počasi in potrpežljivo, z Russllovim prepoznavnim šepetajočim petjem, z intimnostjo skromnega nabora in natančnega plasiranja zvokov. Kot večkrat v preteklosti nas muzika potegne v umirjenost privlačne osamljenosti.
Picture of Bunny Rabbit je še ena potrditev, da je bil Russell zadržan genij, ki je prečil oboje, žanre in predsodke. Bil je ena tistih ključnih figur, ki so nam pokazale, da se pogumno raziskovanje v vesolju avantgarde in pop ne izključujeta, oziroma so rušile prepričanja, da drža »artista« zahteva jasno in javno demantiranje šablone popa. Tihi vesoljec, čigar muzika nam vedno znova in na novo širi obzorja.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.