Drakula: Prebujeno zlo

zadržan +

Pošast.

V Osmem potniku se na vesoljsko trgovsko ladjo vkrca slepi potnik, alien, ki potem posadki spije kri, v filmu Drakula: Prebujeno zlo, posnetem po ladijskem dnevniku iz Stokerjevega Drakule, pa se na trgovsko ladjo Demeter, ki leta 1867 – pod taktirko kapitana Eliota (Liam Cunningham) in prvega častnika Wojchka (David Dastmalchian) – pluje od bolgarske luke proti Londonu, vkrca Drakula (Javier Botet), veliki nihilist, ki začne – v slogu darwinističnega preživetja najmočnejšega – piti kri številčni posadki in njenim živalim, s psom vred ( ja, ladja postane menza), toda zaprta, brezizhodna lokacija, toksični fatalizem, eksotični mrak, mučna, umazana atmosfera, igra živcev, brizgi paranoje in sunkoviti vrtinci gotskega terorja, dajejo temu smrtno resnemu, niti malo samoironičnemu pozejdonskemu šokerju, ki ga je posnel André Øvredal, avtor pikantnega Lovca na trole in briljantne Obdukcije neznanke, vtis dobro tempirane, lepo zaobljene, burno vzvalovane morske bolezni, prežete z implicitno kritiko sodobne podganje dirke navzdol, vse grotesknejše apokaliptike in globalnega vampirskega kontejnerskega trgovanja, tako da je diagnoza doktorja Clemensa (Corey Hawkins), ki pravi, da je »na krovu zlo, mogočno zlo«, povsem točna. (kino)