Sonic Youth: Live in Brooklyn 2011

+ + + +

Koncertni albumi že leta izgubljajo pomen v smislu neke posebnosti. Stara garda morda še kupuje žive plošče rock legend in drugih velikih kalibrov, mlajši pa se raje zadovoljujejo z nekajsekundnimi viralnimi izseki z nastopov svojih najljubših glasbenikov. Institucije, kot je Metallica, položaj rešujejo s projekcijami svojih koncertov po kinematografskih verigah. Celo na Radiu Študent je pred leti ugasnila dolgoletna rubrika RŠ koncert. Kulturo živih posnetkov pri nas na srečo še naprej goji platforma Izštekani. Živi posnetek je enkratna kategorija, ki jo nemalokrat zaznamuje tehnična nepopolnost, a tudi presežna energičnost, skorajda erotičnost, kot denimo pri posnetkih Johna Coltrana iz Village Vanguarda. Kultura bootlegov (neavtoriziranih živih posnetkov), tako značilna za punk in alter sceno, je zadnja leta sploh ugasnila. Živimo v času izpopolnjenih kulturnih artefaktov, kjer slabi posnetki nekih prelomnic v popularni kulturi pač nimajo istega kulturnega kapitala, kot so ga imeli denimo v devetdesetih letih.

Posnetek zadnjega koncerta newyorških no wave ikon Sonic Youth, ene najvplivnejših zasedb svoje generacije, ki je s podzemno poetiko in nalezljivim hrupom globoko zarezala v tkivo rocka, je digitalno izšel že leta 2018, zdaj dobiva novo življenje na vinilu. Izdaja v resnici ne spada med najpomembnejše žive albume te skupine. Prej bi kot kultnega opisali album Sonic Death (1984), saj gre za zvočni zapis enega ključnih trenutkov v no wave gibanju. Toda labodji spev Kim Gordon, Thurstona Moora, Leeja Ranalda, Steva Shelleyja in drugih, na trak zapisan 12. avgusta 2011 na zunanjem koncertu na obrežju Williamsburg Waterfront, prinaša panoramski sprehod po diskografiji benda, ki je bil za belski New York osemdesetih let tisto, kar je bil The Velvet Underground za belski New York šestdesetih let. Sedemnajsterica odigranih komadov je sicer predstavljena razmeroma ukročeno, brez pretiranih ekskurzov v atonalnost, toda album vseeno uteleša vitalno ustvarjalnost benda, ki se niti zadnja leta obstoja ni prepustil spanju na lovorikah, temveč je eksplozivno zmes noise rocka, hardcora, postpunka in avantgardnih tehnik razvijal ter rafiniral vse do zadnjega.

Resda po 30 letih igranja bend ni bil več tako agresiven, tako predan hrupni ekstazi na meji mazohizma; resda pri nekaterih komadih umanjka tista norost, ki je zaznamovala obdobje osemdesetih let. Po drugi strani pa redkokateri bend po toliko letih skupnega igranja še vedno tako močno izžareva tako mladostniško energijo. Ko Kim Gordon skoraj živalsko zavija v sklepnem delu komada Death Valley ‘69, ki ga niso igrali od leta 1986 ali 1987, ali ko Thurston Moore z jedkim glasom sika skozi riffe komada Kill Yr. Idols in kasneje zajaha seksapilni refren komada Eric’s Trip, se desetletja hrupa zlijejo v neustavljivo privlačno zvočno gmoto.