Še 10 dni brez mame

proti

Ne reci mami, da smo sami.

V francoski komediji 10 dni brez mame, rimejku argentinske komedije Mama je odšla na potovanje, je skušala Isabelle (Aure Atika) svojemu večno »odsotnemu« možu Antoinu (Franck Dubosc) pokazati, kako je, če moraš sam skrbeti za štiri otroke – na lepem odpotuje na počitnice, otroke pa v oskrbo prepusti Antoinu. Film se je delal, da je proženski – naj moški vidijo, kako je biti ženska! Naj vidijo, kako je biti mati štirih otrok! Toda to je bila le lepa priložnost, da so žensko vrgli iz filma, da so jo torej marginalizirali in diskriminirali.

Komedija Še 10 dni brez mame je nadaljevanje te geste – te diskriminacije. Antoine pravi, da dela od doma, a v resnici dela doma – ne hodi v službo, ampak gospodinji in skrbi za otroke, medtem ko Isabelle dela odvetniško kariero. Moško gibanje bo najprej šokirano (Antoine na vlaku bere priročnik Za kateri poklic ste primerni?, kar zveni kot vprašanje, za kaj so sploh še moški?), potem pa se mu bodo usta raztegnila do Marsa – ker na smučanje v Courchevel odidejo sami, brez mame, ki mora v zadnjem trenutku nazaj v službo, mora za vse spet skrbeti Antoine (mevžast, neodločen, neroden, še smučati ne zna, v tujsko legijo ga ne bi vzeli), toda film, ki naj bi pokazal, kako necenjeno je žensko »družinsko« delo (ne gre v BDP), potem na 101 način pokaže, kako fajn se imajo brez mame, ki jo itak pošlje v kot. (kino)