Zvok svobode

proti

Otroka nikar!

»Božji otroci niso naprodaj,« dahne Tim Ballard. To je njegov motto, njegov manifest, njegova ideologija. Jim Caviezel ga igra tako smrtno resno in tako enodimenzionalno mučeniško, kot da gre za reinkarnacijo Jezusa Kristusa. Ko govori, šepeta – in ječi. Ballard je družinski človek in ameriški patriot – kot oni ostrostrelec, ki ga je biografiral Clint Eastwood. Delal je za domovinsko varnost, postal strah in trepet spletnih pedofilov (»Pedofilu ne moreš zaupati,« je njegov radioerevanski truizem), a ni mogel več – hotel je rešiti otroke, ki jih mednarodno podzemlje za potrebe »zabave« ugrablja staršem. In to reševanje otrok, ki jih je pogoltnil groteskni tretji svet, prelevi v nekaj osebnega – v kombinacijo križarskega pohoda, martirija, vigilantizma, histerije in belskega misijonarstva. Film, sicer klon Sicaria, je posnet po resnični zgodbi. Če je Ballard to počel v monotonem, pogrebnem, antiklimaktičnem ritmu tega filma (brata verskih filmov à la Jesus Revolution, Breakthrough, The Wait, Blue Miracle in I Can Only Imagine), potem jih je rešil bolj malo.

Zvok svobode – filmsko povsem dolgočasen, nagnjen h klišejem, ki ga ustavljajo, in jezen (posnel ga je avtor pro-life Belle) – bolj kot napetost zanima sporočilo, s katerim skuša prikimati qAnonu, teoriji zarote, ki liberalnim elitam, s Hollywoodom vred, pripisuje pedofilski satanizem in trgovanje z otroki. A ker liberalne elite – Hollywood – niso bile sposobne posneti filma, ki bi razkrinkal mednarodno trgovino z otroki, je to storil qAnonski film, ki pa je tako brezdušen kot trgovci z otroki. (kino)