Plošča / Róisín Murphy: Hit Parade

V enem od prizorov v filmu Tár (2022), psihološki drami o sodobni kulturi izbrisa, se protagonistka, superuspešna dirigentka Lydia Tár, s študentom prereka o vlogi prešuštniškega Bacha v klasičnem kanonu. Karikirani »woke« študent razloži, da mu kot panspolno usmerjeni temnopolti osebi Bachovo mizogino življenje onemogoča, da bi njegovo glasbo jemal resno. To »študijo« na temo nove morale, medgeneracijskih napetosti in relacije umetnica– delo sem si ogledal v dneh, ko je bila ena (doslej) najbolj soglasno čislanih sodobnih glasbenih ikon, danes 50-letna irska pevka Róisín Murphy, »izbrisana« na Twitterju. Ta vplivna glasbenica z močno fenovsko bazo v skupnosti LGBTQ+ si je pred izdajo novega albuma zabila žebelj v krsto z zapisom na temo hormonske terapije pri mladih trans osebah, s katero je od sebe odvrnila številne fene. Toda pomemben je kontekst. V zasebni skupini zapisani komentar, v katerem je obsodila uporabo zaviralcev pubertete in farmacevtsko industrijo, ki izkorišča »zmedene mladostnike«, je nekdo posnel in delil na spletu. Eklatanten primer sodobne kulture izbrisa.

Pevkino opravičilo je samo še prililo olja na ogenj. Skoraj enoglasno je bilo interpretirano kot nezadovoljivo, saj se ni dovolj jasno oddaljila od svojega mnenja. Njeni pogledi na te izredno občutljive teme, ki so pogosta tarča konservativcev, sicer ne nasprotujejo zares aktualnim britanskim, švedskim ali finskim medicinskim smernicam. A zdi se, da v tem rabelaisovskem narobe svetu ni prostora za kontekste ali podvprašanja. Žal je v absurdnem obratu afera na plano privabila antitrans aktiviste, ekstremne desničarje in druge jastrebe, ki so za Róisín Murphy slišali prvič, a so v diskriminatornem deliriju v njej prepoznali soborko. Fašistični idiotizem, vreden obravnave samega Umberta Eca!

Ves rompompom je zameglil pogled na glasbo, pri ustvarjanju katere je sodeloval elektronski producent DJ Koze, album pa je nastajal kar šest let. Naslov Parada hitov je treba jemati s kančkom ironije, saj je album slogovno izjemno razgiban in v smislu pop standardov nekonsistenten. Zaobjame različne žanrske okvire – od pop soul, nu disko, house in dub techno štiklov do zasanjanega downtempa in mehkobnega elektronskega popa. Dvojec ostaja vseskozi raziskovalno naravnan in igriv, oborožen z nepričakovanimi zavoji. Izstopa pevkin glas, ki je tokrat še bolj samosvoj, skoraj pogovoren, nepopoln in prav zato poln življenja.

Ironično album tematizira ravno sprejemanje ljudi v vsej njihovi nepopolnosti, pa tudi čustveno iskrenost, usodna poželenja in neuslišane ljubezni. Ko Róisín Murphy poje »Did I disappoint you? Did I get it wrong?« se zdi, da post festum nagovarja fene. A kot pravi izbrisana dirigentka Tár: »Ne bodite tako navdušeni nad tem, da bi bili užaljeni. Narcisizem majhnih razlik vodi v najdolgočasnejši konformizem.«