Ustvarjanje migrantske krize

Po balkanski begunski poti, ki poteka tudi skozi Slovenijo, je letos Evropo doseglo več ljudi kot v preteklih letih. In čeprav gre za uveljavljeno migracijsko žilo, države, skozi katere teče, za te ljudi niso znale ali hotele dostojno poskrbeti. »Do prve polovice leta 2022 večjih težav ni bilo, kvečjemu smo imeli težave s prevelikim številom ljudi kak dan tu in tam. Če bi mi pred letom kdo rekel, da bomo imeli 12 mesecev kasneje v Trstu več sto ljudi, ki ne bodo imeli strehe nad glavo, mu ne bi verjel,« pojasnjuje Gianfranco Schiavone, predsednik italijanskega konzorcija ICS (Italijanski konzorcij solidarnosti), ki se od devetdesetih let prejšnjega stoletja v Trstu ukvarja s prosilci za azil. Govor je seveda o tujcih, ki v Italijo vstopijo prek Slovenije. Poleg tega, da na obeh straneh meje govorimo o istih ljudeh na begu, tudi v Sloveniji vse pogosteje spremljamo podobno ksenofobne odzive in aktivnosti uradnih oblasti, kot jih zadnja leta poslušamo in gledamo v sosednji državi, kjer so zdaj na oblasti v bistvu neofašisti.

Italija

»Res je, migrantski centri so prezasedeni. To pa se ni zgodilo, ker bi doživljali neki migracijski tok, ki bi bil neobvladljiv. To se je zgodilo zaradi zelo slabe organizacije,« razlaga Schiavone in dodaja, da so vsa poročila napovedovala porast števila migrantov že za prvo polovico leta 2022. Po njegovih besedah pa nobena od zadnjih italijanskih vlad ni vložila dovolj sredstev v učinkovit sistem sprejemanja in oskrbe migrantov: »Če krivdo pripišemo le naraščanju prihodov, je to zgolj demagoško besedičenje.«

Severovzhodna Italija oziroma Furlanija - Julijska krajina je tradicionalno ena izmed vstopnih točk za begunce v Italijo oziroma v tako imenovano zahodno Evropo. Zaradi tega je to ena izmed dežel, iz katerih italijanske oblasti begunce premeščajo v dežele, kjer je teh manj. Kljub temu v obmejnih italijanskih mestih že desetletje spremljamo nastajanje nekakšnih neformalnih begunskih taborišč – v katerih navadno obstanejo najbolj brezpravni begunci – kot recimo »Džungle« ob Soči v italijanski Gorici, kjer tujci živijo v gozdu, ali pa »Silosa« v Trstu, kjer zadnje čase vsak dan v zapuščenem skladišču ob železniški postaji prespi več kot 500 ljudi. Že več mesecev tujci, ki spijo v tem skladišču, opozarjajo na nehumane in obupne higienske razmere, v katerih živijo. Med smetmi, blatom, iztrebki in kačami čakajo, da jim država sporoči, ali imajo pravico do mednarodne zaščite. Njihov položaj se je dodatno poslabšal konec avgusta, ko so ležišča tam zaradi močnega naliva dejansko plavala v vodi in blatu.

V Italijo sicer večina migrantov prispe po morju – predvsem iz Afrike, pa tudi iz Grčije. Letos se je po podatkih tamkajšnjega notranjega ministrstva do 21. septembra na ta način »nezakonito izkrcalo« 132.832 ljudi, v istem obdobju lani je bilo prihodov skoraj polovica manj – 68.594, predlani pa 43.506. Glede na letošnje dogajanje se utegne število na letni ravni približati tistemu iz leta 2015, ko je čez morje v Italijo prispelo 150 tisoč ljudi, ne bo pa doseglo rekordnega števila 180 tisoč ljudi iz leta za tem. Za Slovenijo velja, da si velika večina beguncev, ki se znajde na njenem ozemlju, želi pot nadaljevati v zahodno Evropo, a večinoma isto velja tudi za Italijo. Tisti, ki ostanejo, v Italiji sicer dokaj lahko najdejo (najslabše plačano) delo. Italijanska vlada je lani izdala dobrih 80 tisoč delovnih dovoljenj za tujce iz tretjih držav, za prihodnji dve koledarski leti pa kar 452 tisoč, pri čemer je gospodarstvo zahtevalo celo skoraj enkrat več, 833 tisoč delovnih dovoljenj za tovrstne tujce.

Migracije se zdijo težava zgolj zato, ker se država z njimi ne zna in v resnici tudi noče ukvarjati.

Kljub temu vlada Giorgie Meloni zaostruje azilno retoriko in politiko. Podpredsednik italijanske vlade in minister za promet Matteo Salvini govori o napadu na Italijo in ne izključuje nobene vrste posredovanja zoper ljudi na begu: »Ko na Lampeduso hkrati pripluje 120 čolnov, to ni enkraten dogodek, temveč vojno dejanje.« Vlada je že pred časom sprejela uredbo, ki kriminalizira humanitarne misije za reševanje begunskih čolnov v Sredozemskem morju in omogoča dolgotrajnejše zadrževanje humanitarnih ladij v pristaniščih. Poleg tega se morajo ladje takoj, ko rešijo prve ljudi, odpraviti v neko pristanišče, ne da bi pomagale drugim ljudem na morju, ko pa se ve, da navadno te ladje na eni misiji rešijo več ljudi v stiski z več majhnih čolnov. Vlada je zdaj napovedala tudi gradnjo dodatnih centrov za pridržanje tujcev in takojšnje podaljšanje dovoljenega trajanja pridržanja za tujce s treh mesecev in pol na kar poldrugo leto, kot je to že veljalo v letih 2018 in 2019, ko je bil Salvini notranji minister.

Slovenija

Kaj pa Slovenija? V primerjavi s sosednjo Italijo je migrantov tu precej manj. Gre pa, kot v Italiji (in drugod po Evropi), za trend, ki raste. Migracije so sicer odvisne od letnih časov in so bolj množične v toplejšem delu leta in manj v hladnejšem. A zadnja leta je – v Italiji, kamor migranti pridejo čez Sredozemsko morje, in v Sloveniji, ki leži na balkanski begunski poti – iz leta v leto opazno, da je beguncev vse več. Letos je slovensko-hrvaško mejo prečkalo več kot 40 tisoč ljudi, Slovenijo pa so večinoma zapustili v treh tednih. Več tujcev, beguncev, migrantov je videti v obmejnih vaseh ter na ulicah glavnega mesta tudi zato, ker Slovenija Hrvaški že kaki dve leti ne more več prisilno vračati tujcev, saj jih je južna soseda že v letu pred vstopom v schengensko območje nehala sprejemati.

V Sloveniji sicer ni na oblasti ena izmed najbolj protitujskih vlad po drugi svetovni vojni, kot to velja za Italijo, a odziv na povečane migracije je podoben. Čeprav je vlada delo lani poleti začela z obljubami o humanejši azilni in obmejni politiki in spoštovanju osnovnih človekovih pravic beguncev in migrantov, ki so se leta kršile predvsem s prisilnim vračanjem na Hrvaško, se to ni zgodilo. Vlada je sprejela sklep, da je ustavno in mednarodno sporni zakon o tujcih, ki ga je sprejela Janševa vlada, primeren in ustavno skladen, čeprav omogoča zaprtje meja in nediskriminatorno prenehanje sprejemanja prošenj za azil. Obljube o odstranitvi rezilne žice in panelnih ograj z meje ostajajo obljube, ki se celo zlivajo s tem nasprotujočimi obljubami, da bodo ograje na meji za zdaj ostale. Tudi število odobrenih begunskih statusov ostaja enako nizko.

Leta 2010 sta bili recimo vloženi 202 prošnji za azil, priznanih pa je bilo 20 begunskih statusov, letos – če izvzamemo begunce iz Ukrajine – je bilo doslej vloženih 5137 prošenj, odobrenih pa le 31 begunskih statusov. To pomeni, da Slovenija ne omogoča azila in ne priznava begunskega statusa glede na to, koliko ljudi ga potrebuje, ampak ohranja sramotno nizke kvote ne glede na število vloženih prošenj. Skupaj je v treh desetletjih priznala le dobrih tisoč statusov oziroma dobrih 30 na leto.

Poleg tega je policija, ki jo vodi novi generalni direktor Senad Jušić, pred dnevi storila nekaj, česar poprej ni še nikdar. Najprej je javnost obvestila o stopnji kriminalitete po posameznih ljubljanskih policijskih postajah, pri čemer se je največje povečanje pokazalo na Viču, torej na območju, kjer stoji azilni dom. Nekaj dni za tem je sporočila, da večje število migrantov na območju Ljubljane, predvsem na Viču, pomeni »povečano varnostno tveganje«. S tem je policija (gotovo ne brez soglasja notranjega ministra) že tako marginalizirano skupino ljudi izpostavila kot varnostni problem. Podroben vpogled v podatke pokaže, da veliko večino kaznivih dejanj na območju Ljubljane storijo slovenski državljani, slabo tretjino tujci iz tretjih držav, pri čemer pripadniki »migrantske populacije« le dobre štiri odstotke.

Kot na italijanski strani so tudi slovenske oblasti mesece ali celo leta vnaprej dobivale podatke o bližajočem se prihodu večje množice ljudi, a niso storile nič, da bi se na to pripravile. V vladnem uradu za oskrbo migrantov, ki mu je vlada zaupala nalogo iskanja mogočih dodatnih oziroma novih namestitvenih lokacij za ljudi na begu, pojasnjujejo, da »ves čas izvajajo dejavnosti za ureditev nastanitvenih pogojev, pri čemer je treba upoštevati tako značaj objektov kot tudi ustrezno namestitev v okolje. Potreba po nastanitvenih kapacitetah se je v preteklih mesecih spreminjala, čemur tudi urad prilagaja svoje delovanje.« V resnici je urad odprl vse namestitvene objekte, ki jih ima na voljo, a s tem še zdaleč ni zmogel zadovoljiti potreb. Ljubljanski azilni dom z zmogljivostjo dobrih 200 nastanitev je kak dan preplavilo tudi več kot tisoč tujcev. Po naših podatkih urad že dlje dejavno išče lokacije za postavitev začasne in kasneje trajne dodatne izpostave azilnega doma, ki ima trenutno poleg matičnega poslopja na Viču v Ljubljani na voljo le še prostore v Logatcu in manjši objekt na Kotnikovi v Ljubljani. Po neuradnih podatkih naj bi bili v letu dni evidentirali kar 18 primernih lokacij, kjer bi lahko postavili namestitve za nekaj sto ljudi, a končnega dogovora in s tem nakupa zemljišča ni bilo, ker za to niso dobili soglasja lokalnih oblasti (in prebivalcev). Formalno gledano sicer župani in občinski sveti ne podajajo soglasja, v praksi pa je pravzaprav vse odvisno od njihove volje. Glavna težava je namreč v tem, da morajo občinske oblasti sprejeti občinski prostorski načrt (OPPN), ta pa določi primerno namembnost za tovrstno dejavnost na nekem območju. Doslej jim po naših podatkih ni uspelo prepričati še nobene občine, čeprav trenutno glede ene izmed lokacij menda kaže, da bi nakup lahko izpeljali. Zgodba o iskanju dodatnih namestitvenih možnosti za prosilce za azil se sicer vleče že leta. To pa zato, ker nobena vlada doslej ni storila tega, kar bi lahko in bi tudi morala. Da bi se te težave dejansko lotila z vso resnostjo in torej z zakonom določila območja oziroma zemljišča za tovrsten posebni namen.

Slovenija po nedavnem vstopu Hrvaške v schengensko območje ni več mejna država Evropske unije, ampak notranja, in s tem zaradi zavez o prostem pretoku dobrin in ljudi ne sme več izvajati nadzora na svojih mejah. Vsaj prvo leto ali dve po vstopu Hrvaške v schengensko območje je pri tem nekoliko omejena, saj je primorana pokazati »evropskega duha«. Sosednja Avstrija recimo na meji s Slovenijo že od leta 2015 izvaja nadzor, čeprav je ta dovoljen le izjemoma, Avstrija ga upravičuje s takšnimi in drugačnimi razlogi, med katerimi so najpogostejši razlog ravno migracije. Vlada doslej ni izpolnila prav nobene obljube o humanejši azilni politiki, ki bi temeljila na mednarodnih zavezah.

Obstaja pot

Obljube o spodobni azilni politiki je sicer na začetku mandata v imenu vlade dajala tedanja notranja ministrica Tatjana Bobnar, ki pa je morala zaradi spora s premierom Robertom Golobom položaj zapustiti že po dobrega pol leta. Z njo je odšla tudi njena ekipa najožjih (strokovnih) sodelavcev. Med njimi je bila tudi dr. Simona Zavratnik z ljubljanske Fakultete za družbene vede. Ta opaža, da je politika na področju migracij precej podobna drugim javnim politikam, »ki že dlje ne delujejo, recimo zdravstvu, okoljskim politikam in še katerim. Vsem je skupno, da ’imajo dolge čakalne vrste’ oziroma da sistemsko niso delujoče in zato gredo od ene krize do druge. Slabe politike so tako edina konstanta.« Sociologinja spada med tiste, ki menijo, da je trenutna politika notranjega ministrstva in s tem vlade na področju migracij nadaljevanje videnega v zadnjih desetletjih, in se sprašuje, ali bi predsednik vlade res tvegal več, »če bi se, namesto na avtoritarce, ki zagovarjajo zgolj in izključno večanje represije, naslonil na humaniste. Kajti v krizi, ki jo podžigajo nekateri politiki s svojimi izjavami, ni zmagovalcev – to je slabo za prebivalce ob meji, za migrante in ne nazadnje za policijo. Povsem jasno je, da so vsi ti akterji instrumentalizirani za potenciranje domnevne migracijske krize.«

Resna politika mora po njenih besedah resno misliti s konceptom »varnost za vse«, ki ga zagovarja tudi sama. Izhodišče bi moralo biti delo na terenu, v občinah vzdolž meje, v lokalnih skupnostih, kjer je treba nagovoriti ljudi, jim prisluhniti in preprosto biti med njimi: »Tudi z mobilno policijsko postajo, če je taka presoja. Lokalni prebivalci morajo biti slišani.« Pri tem je pomembno, opozarja Simona Zavratnik, da na meji delujejo različni akterji, to je humanitarne organizacije in vsi tisti, ki »imajo znanje o globalni mobilnosti in tudi znajo delovati nekonfliktno pri dogodkih večjega migracijskega obsega«. V tem smislu bi bilo po njenem mnenju kratkoročno treba redefinirati model delovanja na terenu in s tem prepoznati, da je področje migracij kompleksno in »da presega delovanje policije. Vsi strategi, ki govorijo o krizah, načrtno ali iz neznanja spregledajo, da se na nobeno družbeno in okoljsko krizo nikoli ne odziva zgolj z represijo. Najbrž gre za izrazito in močno patriarhalno tendenco skupine politikov in strategov v lokalnem slovenskem prostoru.«

Simona Zavratnik še dodaja, da je pomembno razumevanje značilnosti globalne mobilnosti, pri čemer je ena ključnih urbanost: »Nihče nima v načrtu ostati v prvi vasi ob meji. Zato je ves krizni menedžment na meji praksa, ki ne bo prinesla rezultatov. Pravo vprašanje upravljanja migracij se začne v povezavi z delovanjem mest, to je pri povezavah urbanih prostorov in pri kakovosti življenja v njih, to so vprašanja trga dela, stanovanj, medkulturnosti …« Usmeritev predvsem na meje je po njenem mnenju kratkovidna rešitev. Tudi nasploh, pravi, bo o migracijah potreben širši in ponoven razmislek, začenši z zacementiranimi dvojicami – zaželeni in nezaželeni migranti, ekonomski in vsi drugi migranti. V svetu globalne mobilnosti je realnost po njenem mnenju precej preprostejša in pogosto zelo kruta: »Svet v gibanju je posledica revščine, vojn, slabih politik, osebnih želja, slabega zraka, premalo obdelovalne zemlje … Za poti se vnaprej ve, da so tvegane, dolge in pogosto ne ponujajo jasnih izidov v ciljnem mestu. Zato je precej neumno govoriti, da imamo v tranzitnem prostoru, skozi katerega se migranti sprehodijo, pogosto, ne da bi vedeli, da so prečkali kakršnokoli mejo, nekakšno migracijsko krizo. Imamo pa krizo migracijskih politik in ta je širša od lokalnega podžiganja kriz.«

S prihajajočima jesenjo in zimo se bo kot navadno spet začasno skrčil obseg migracij, a zgodba tavajočih tujcev se bo ponovila, če jih bo Slovenija prepuščala same sebi. Če torej tranzitnim migrantom ne bo omogočila niti dostojne začasne nastanitve, prosilcem za azil in beguncem s priznanim statusom pa nujne integracije, ki bi pripomogla k njihovi vključitvi v družbo. V tem primeru bodo ti obupani ljudje še naprej predvsem učinkovito orodje v rokah pouličnega in sistemskega rasizma, ki na koncu še nikoli za nikogar ni prinesel nič dobrega. Priseljevanje v Evropo je dejstvo. Če ljudje, ki prihajajo s tako ali drugače degradiranih območij, ne bi prihajali sami, bi ponje hodila Evropa, saj njeno starajoče se prebivalstvo ni več zmožno (in pripravljeno) izpolnjevati zahteve po nenehni gospodarski rasti.