Strategija, ki je ni

Lani je bilo na prebivalca Slovenije za prehrano na voljo v povprečju 133 kilogramov sadja, 115 kilogramov žit, 105 kilogramov zelenjave, 87 kilogramov mesa, 70 kilogramov krompirja, 11 kilogramov jajc in kilogram medu. Toliko smo v kmetijstvu proizvedli za prehrano ljudi; ti absolutni podatki, ki jih sporoča statistični urad, pa dobijo smisel šele, ko jih prevedemo v stopnjo samooskrbe. Torej v podatek o tem, koliko hrane, ki jo porabimo, pridelamo sami. Ta podatek je skrb zbujajoč.

Če pogledamo pet temeljnih statističnih skupin (zelenjava, sadje, žita, krompir, meso), smo najbolj samooskrbni pri mesu, lani 87-odstotno, pri perutninskem in govejem mesu pa smo leta povsem in še bolj samooskrbni, saj stopnji samooskrbe presegata 100 odstotkov. Sledijo žita, s katerimi smo bili lani 73-odstotno samooskrbni, kar je podobno kot zadnje desetletje in več kot v letih 2000 in 2001, ko je bila samooskrba manj kot 50-odstotna.

Alarm pa bi se moral sprožiti zaradi tehle podatkov: pri zelenjavi smo bili lani le 38-odstotno samooskrbni, pri krompirju 36-odstotno in pri sadju zgolj 29-odstotno! Ti deleži so v različnih letih zaradi vremenskih razmer nekoliko različni, recimo predlani je bila samooskrba pri sadju le 14-odstotna, a pomenljiv je podatek, da samooskrba pri sadju in zelenjavi v zadnjih petih letih ni nikoli presegla 48-odstotkov. Pridelamo torej za manj kot pol leta.

Čeprav je politika v celoti osredotočena na energetsko samooskrbo – po oceni Svetovnega energetskega sveta je Slovenija energetsko zelo zanesljiva država, našo energetsko odvisnost pa povečuje popolna uvozna odvisnost pri naftnih derivatih – bi morali že včeraj ukrepati pri prehranski samooskrbi. Po zgrešenih milijardnih naložbah v energetiki (TEŠ 6) se pripravljamo na nove milijardne naložbe v energetiki (JEK 2), o naložbah v prehransko samooskrbo, namakalne sisteme, o jasni strategiji ukrepov pa ni ne duha ne sluha. Če se bosta takšna usmeritev in politična brezbrižnost nadaljevali, je mogoče, da bomo leta 2038, ko utegne biti v omrežje priključen drugi blok krške jedrske elektrarne JEK 2, na pogostitvi ob zagonu jedli recimo papajo iz Indije in za sladokusce durian iz Tajske, ker sliv iz sosednjih Brežic ne bo. Primerjava je mišljena simbolično, saj domače slive niti zdaj niso v ospredju na nobeni pogostitvi lokalnih energetikov …

Sredi julija je ministrica za kmetijstvo Irena Šinko ministrskemu zboru predstavljala Poročilo o uresničevanju samooskrbe in rabi kmetijskih zemljišč. Po zaprosilu smo dokument mesec kasneje dobili, branje poročila pa kaže zlasti, da leta 2023 naša država nima strategije za samooskrbo. Dokument, ki ni spodbudil nobenega političnega odziva, opozarja, da je treba »nemudoma sprožiti« postopke za celovito obravnavo ekonomskih, okoljsko-podnebnih in socialnih posledic določitve minimalne ravni samooskrbe v Sloveniji. Težave so povsod, od sestave kmetijske pridelave do kmetijskih zemljišč in tega, da nimamo ne podatkov o stanju in ne določenih ciljev prehranskega sistema. Obseg kmetijskih zemljišč, ki so »temelj vsakršne prehranske samooskrbe in varnosti«, se v zadnjem desetletju še naprej manjša zaradi pozidave in zaraščanja. V obdobju 2012–2022 je bilo po navedbah poročila izgubljenih nekaj manj kot 8570 hektarjev kmetijskih zemljišč. To je, za primerjavo, približno tretjina površine mestne občine Ljubljana. Poročilo predlaga tudi več ukrepov, kot je gradnja državnih namakalnih sistemov na državnih kmetijskih zemljiščih, pri čemer mora biti olajšana izvedba kolektivnih naložb. Poročilo predlaga dodatno podporo tudi za druge preventivne mehanizme (mreže proti toči, na primer) in svetuje, da se povečata obseg in učinkovita raba kmetijskih zemljišč, predvsem njiv, s poudarkom na »večjem obsegu površin s krompirjem, zelenjavo, stročnicami in žiti«.

Poročilo opozarja na skrb zbujajočo težavo – problem samooskrbe mora postati predmet širokih javnih razprav. Tudi zato, ker kmetijsko ministrstvo brani položaje tradicionalnih kmetijskih panog, zlasti intenzivne živilske oziroma mesnopredelovalne, kar pa z vidika podnebnih sprememb ni ravno modra strategija.