Kultura / Varuhinja gob
Zgodba o Katarini Grabnar Apostolides, eni naših največjih poznavalk gob in pionirki ultravijolične mikologije, je tudi zgodba o spolni zlorabi, drogah, nasilju, ki rodi nasilje, boju s samim seboj, pa tudi upanju in optimizmu
Katarina Grabnar Apostolides v rokah drži veličastnega borovega glivca (Sparassis crispa), v mahu desno od nje pa raste žoltorobi rjavopor (Phaeolus schweinitzii), vendar njegova temna barva kaže, da je že prestar za uporabo.
© Luka Dakskobler
Zbudili smo se v turoben dan, a ko smo se na tisti septembrski četrtek srečali v Bistrici pri Tržiču in se odpeljali v bližnji gozd, se je nebo nad nami nepričakovano razjasnilo. Parkirali smo, se preobuli, Katarina Grabnar Apostolides, amaterska mikologinja in determinatorka, torej samoukinja, a vseeno vrhunska poznavalka in raziskovalka gob, je vzela še košaro in mačeto, kupljeno pri mojstru te obrti v San Marinu, in odpravili smo se med bukve, hraste, smreke in bore. Pod njimi se je razprostirala mehka živozelena preproga iz maha, ki se je ob prvih sončnih žarkih zalesketala, kot da bi vstopili v vzporeden, skorajda pravljičen svet. In še niti minuto menda nismo bili tam, ko se je vodja naše tričlanske odprave nasmehnila in dejala: »O, glej, ga!«