Komentar / Heni Erceg: Na pokopališču pameti

Gospa živi na Nizozemskem, verjetno že od vojnih devetdesetih let, ko je pred prihodom hrvaške vojske veliko ljudi pobegnilo iz krajev, kjer so se rodili. Tam v vasi Poljica blizu Zadra pa je ostala grobnica, v kateri počivajo člani njene rodbine in pokojni soprog in za katero je gotovo mastno plačala, saj na Hrvaškem niti umreti ni poceni. Za grob je treba odšteti skoraj toliko, kot je vredna četrtina stanovanja, do njega pa prideš samo, če že leta vnaprej rezerviraš mesto pokopa. Hočem reči, da so grobovi zasebna lastnina – to vem iz prve roke, saj sem ga tudi sama podedovala po smrti staršev – in v zakonu ni nikakršnih določil o tem, kaj se sme vklesati na nagrobnik in kaj ne, zato se tu in tam še vedno najde kak grob s peterokrako zvezdo, tem osovraženim simbolom, pod katerim počiva kak prav tako osovražen antifašist.

Toda ker govorimo o Hrvaški, državi indoktriniranih bedakov in slaboumnih šefov različnih vaških in mestnih občin ali vladarja države, je gospa iz Nizozemske od vaških oblasti prejela sporočilo, da mora z nagrobnika pokojnega soproga nemudoma odstraniti napis. Ker je ta v cirilici! Torej sovražnikovi pisavi, na Hrvaškem pa je, kot še piše, v rabi izključno latinična pisava. Vrag vedi, od kod pošiljatelju dopisa, direktorju komunalnega podjetja, ta podatek, a brez dvoma sta njegov preteči ton in ukaz družini, naj z nagrobnika sama odstrani napis v cirilici, »da bi se izognila nadaljnjim pravnim postopkom«, vznemirila lastnico grobne parcele. Zato je o dogajanju obvestila regionalne medije.

Sicer na nagrobniku ni nikakršnih znamenj tako imenovanih totalitarnih režimov – ni niti peterokrake zvezde niti četniških simbolov, v nasprotju s številnimi ustaškimi U na številnih hrvaških grobovih –, so samo osebna imena, pa vendar je preklemana cirilica tako razjarila gospoda, pristojnega za komunalne storitve, da se je skliceval celo na ustavo Republike Hrvaške. V dopisu družini je tudi vztrajno poudarjal, da sta na Hrvaškem uradno v rabi hrvaški jezik in latinična pisava, da Srbi v njegovi občini ne sestavljajo tretjine prebivalstva, zato nimajo zakonske pravice do uradne rabe svojega jezika in pisave, torej tudi ne do cirilice na nagrobniku. In še: »Uprava pokopališča skladno z navedenimi zakoni dovoljuje izključno rabo latinice.«

Bogati, model je tistim, ki niso tako dobri poznavalci ustave kot on, dal pravo šolsko lekcijo, čeprav gumpec sploh ne ve, da se to, o čemer sračka, ne nanaša na grobove, ker zanje ne velja prepoved rabe cirilice ali kake druge pisave. Kitajske, na primer, ki ga seveda ne bi zmotila. Zato se ni skliceval samo na ustavo, ampak tudi na člen zakona o pokopališčih, ki pravi, da »napisi na grobovih ne smejo žaliti verskih in nacionalnih čustev ali moralnega čuta kogarkoli …«

Čigava čustva in koga pravzaprav žali pokojnikovo ime, napisano v cirilici? No, takole je ta podeželski dušebrižnik pojasnil pomisleke spodobnega prebivalstva: »Človek bi moral priti in povedati, kaj misli narediti. Pojasnili bi mu, da ne more postaviti nagrobnika v cirilici, ker bo s tem napravil škodo.« Škodo? Komu? Ej, naš Bukara – sekretar komunistične partije iz znamenite komedije izpred davnih let o Hamletu v Mrduši Donji – ima pripravljen odgovor na vsako butasto vprašanje, po njegovem mnenju »cirilica žali čustva hrvaških braniteljev, ki so se borili proti ljudem, ki so pod temi črkami streljali in rušili …« No, to so torej pravi razlogi za prepoved cirilice na nagrobniku.

Pripadnik tiste vrste varuhov Hrvaške pred Srbi in njihovo pisavo, varuhov, ki jih policija ni ovirala, ko so svojčas s kladivi razbijali vse, kar je nosilo napise v cirilici na državnih stavbah v Vukovarju ali Zagrebu, je pripravil tudi sporočilo za podpredsednico vlade, pripadnico srbske manjšine, naj »reče gospodu, naj ne dela pizdarij in naj to takoj spravi stran«, in dodal, da gre za provokatorja, ki tu sploh ne živi, in »če mu Hrvaška ni všeč, zakaj svojih kosti ni odnesel v božjo mater«.

To je torej tipična ogabna hadezejevska retorika iz zadnjih 30 let: »Če ti Hrvaška ni všeč, lahko greš!« Četudi si mrtev. Zato so res odšli, ne samo Srbi, tudi številni Hrvati, nezaželeni umetniki, književniki, ostali pa so polpismeni ponarejevalci ustave, skrunilci grobov, varuhi moralnega čuta braniteljev, borci proti napisom v cirilici, kjerkoli se ti pojavijo, proti mrtvim pripadnikom srbskega naroda ali njihovim grobnim parcelam. Eh, kako lepo bi bilo, če bi ta modri učenjak iz vasi Poljica izvedel kaj o cirilici, stari hrvaški pisavi, v kateri so napisani nekateri od najpomembnejših starih dokumentov, kot so Povaljske listine ali napis na grobu kneza Miroslava v Omišu pri Splitu, Povelja Kulina bana, najbolj znan cirilični spomenik, posebna različica cirilice pa se imenuje bosančica in v njej je napisan znameniti Poljički statut. V znani frančiškanski gimnaziji v Sinju je bila še leta 1749 raba cirilice obvezna, saj so jo šteli za narodno, hrvaško pisavo. Videti je torej, da če sovražimo cirilico, sovražimo tudi lastno zgodovino, sicer tako ljubo nacionalističnim podležem, kakršen je ta vaški starešina.

Kaj šele, če bi mu povedali in ga poučili, da je to tudi pisava Dostojevskega, Bulgakova, Ahmatove … In Nikole Tesle, sina pravoslavnega popa. Pa vendar v resnici govorim pizdarije, bi rekel naš hrabri borec proti mrtvim Srbom in njihovi pisavi.