Na krilih javnega denarja

Na javnem razpisu je bilo avgusta letos nevladnim organizacijam na ministrstvu za javno upravo dodeljenih 6,8 milijona evrov, zaradi sorodstvenih in prijateljskih povezav z izbranimi prejemniki pa je na koncu morala odstopiti ministrica Sanja Ajanović Hovnik. Na njem pa je izstopala še ena neverodostojna izbira in prijava: gre za projekt založbe Beletrina, ki naj bi po izboru komisije prejela skoraj 410 tisoč evrov. Mitja Čander, Aleš Šteger, Marko Hercog in Alma Čaušinović Klemenčič, ki so danes formalni ustanovitelji in vodilni Beletrine, so namreč šele 11. maja, to je štiri dni pred zaključkom razpisa ministrstva za javno upravo, dopolnili statut Beletrine. Njeno dejavnost kot »neprofitne nevladne organizacije s področja kulture« so razširili na »varstvo in razvoj demokracije, področje znanosti in informacijske družbe« ter na »skrb za pravice ranljivih skupin«. S tem so odkljukali razpisno zahtevo, da mora iz akta prijavitelja izhajati, da deluje na področju varstva/razvoja demokracije, dobrega upravljanja, transparentnosti ali aktivnega državljanstva. A prenovljeni statut je bil v bazi AJPES objavljen 31. maja, torej dva tedna po zaprtju razpisa. Komisija je založbi, ki se je očitno ad hoc prilagodila razpisu, namenila enega največjih zneskov. Kako je to mogoče?

Beletrina je nekdanja Študentska založba, ki jo je marca 2021 dokončno sprivatiziral podjetnik Mitja Čander. Zgolj v zadnjih treh letih je povečala prihodke z 2,6 na 3,4 milijona evrov. Zvišanje je šlo zlasti na račun dodatnega poslovanja z javnimi institucijami, kaže baza javnih naročil Erar. Ob knjigah in založništvu postaja nov Beletrinin adut za črpanje javnega denarja digitalizacija. A omenjeni finančni bum založbe je povezan s sodelovanjem z Janševo vlado, ki jo je Čander javno in tudi sicer podpiral ter z njo sodeloval. Pod Janševo vlado je Beletrina tudi dobila status nevladne organizacije, ki deluje (ob knjigi) tudi v javnem interesu razvoja informacijske družbe. To ji je seveda odprlo predvsem nova razpisna vrata.

Mitja Čander spretno krmari med političnimi strankami, vedno znova pa se Beletrina znajde med prejemniki javnega denarja. Zadnji primer je razvpiti razpis ministrstva za javno upravo.

Čander se je v nedavnem pogovoru na Delovem podkastu Moč politike predstavil kot najmočnejši zasebnik v kulturi. Beletrino je opisal kot »z naskokom največjo nevladno zasebno organizacijo v kulturi v Sloveniji – po številu zaposlenih, prometu in obsegu dejavnosti« in dodal, da kljub temu aktualna kulturna ministrica z njim oziroma Beletrino ne vodi nobenega dialoga. Ko ga je novinarka spomnila, da je danes zasebna Beletrina vendar nekdanja Študentska založba in da so bile z njeno privatizacijo »po mnenju nekaterih« ogoljufane generacije študentov, je odgovoril: »Študentska organizacija ima še vedno možnost, kadarkoli hoče, vzpostaviti neko novo založniško jedro, znotraj katerega se lahko mladi uveljavljajo. Mislim, da bi slovenski prostor s tem, če bi Beletrina oziroma Študentska založba propadla, več izgubil, kot so izgubili v tem primeru študentje.« Čander je bil januarja 2014 eden od devetih posameznikov, na katere je Študentska organizacija Univerze v Ljubljani pod takratnim direktorjem Rokom Likovičem (danes je »Head of Action Management« v Sparu) prenesla ustanoviteljstvo Študentske založbe, prenos naj bi založbi zagotovil boljši dostop do javnih založniških virov. A danes, slabo desetletje kasneje, je založba Čandrova. Marca 2021 je ustanoviteljstvo skonsolidiral na svoje štiri najtesnejše sodelavce, vse direktorje Beletrine: Aleša Štegra, Marka Hercoga in Almo Čaušinović Klemenčič. Beletrina je torej danes zaprta zasebna struktura. A živi zlasti od javnega denarja. Po podatkih baze Erar so se v zadnjih treh letih njeni prilivi iz javnih institucij zvišali z 1,4 na 2,3 milijona evrov, ključen vir ostaja Javna agencija za knjigo, od katere je Beletrina lani prejela že več kot pol milijona evrov, drug pomemben vir so nadomestila knjižnic. Lani je javni denar skupaj pomenil že dve tretjini vseh prihodkov, prihodki iz razpisov v tujini v istem času pa so ji po lastnih podatkih upadli za petino, na 426 tisoč evrov. Zakaj to poudarjamo? Ker se Čander v javnosti predstavlja kot klasični poslovnež, ki v tej državi le posluje, čeprav je od nje zares povsem odvisen.

»Kot d. o. o. se Beletrina ne bi mogla prijavljati na pol domačih in večino evropskih razpisov,« pritrjuje eden od sogovornikov, status neprofitnega zavoda pa dejansko ne pomeni za klasično poslovno delovanje nobenih omejitev, z izjemo izplačevanja presežkov. Direktorji Beletrine niso omejeni pri izplačevanju želenih plač, denar pa je mogoče iz neprofitnega zavoda kanalizirati tudi prek plačevanja (precenjenih) storitev povezanim osebam. Tako Beletrina izjemno pogosto storitve naroča pri Čandrovem zasebnem podjetju Kreativna baza. Če strnemo: neprofitnost Beletrine in njen formalni status nevladne organizacije nimata za posledici neprofitnosti in nevladniške drže, pač pa založbi zgolj odpirata dodatne možnosti za razpisni denar, ki ga je v pokovidnem času izredno veliko.

Razpis ministrstva za javno upravo – usoda razpisnega denarja do danes še ni jasna – ni bil prvi, na katerem je Beletrina dobila denar iz sklada za nevladne organizacije. Že pri prvi delitvi tega denarja pod Janševo vlado maja 2021 je pod ministrom Boštjanom Koritnikom za »digitalno preobrazbo nevladnih in prostovoljskih organizacij« prejela skoraj 200.000 evrov. Le nekaj mesecev pred razpisom je Beletrina od Koritnikovega ministrstva dobila pripoznan status delovanja v javnem interesu razvoja informacijske družbe, kar je bilo verjetno le še eno srečno naključje v tej nenavadni in dolgi zgodbi srečnih naključij. Beletrina je natanko 199.808,41 evra dobila s projektom »Prosto programje za digitalno vključenost nevladnih organizacij in uporabnikov«, ki se bo končal konec tega leta in kot enega od ciljev določa 50 nevladnih organizacij in posameznikov, ki bodo začeli uporabljati prosto programje. S projektne spletne strani na-prostem.si je sicer vidno, da v sklopu projekta največ usposabljanj izvajajo o osnovni uporabi računalnikov, domnevno pri društvih upokojencev.

Čander je sicer v Delovem podkastu napovedal nov projekt: medij oziroma »multimedijsko platformo«, na kateri bodo za naročnike (plačnike) na voljo elektronske in avdio knjige, filmi, podkasti, videi in teksti. Po Čandru bo platforma »intelektualno provokativna«, z aktualnopolitičnimi temami pa naj se »na klasičen način« za zdaj ne bi ukvarjala. Napoved je zanimiva zlasti v kontekstu dejstva, da je Čander eden najožjih sledilcev (ob recimo Mateju Avblju, Jerneju Pikalu, Marku Borisu Andrijaniču, Alji Brglez) predsednika sveta SDS Anžeta Logarja in njegove Platforme sodelovanja, katere srečanja Čander opisuje kot »iskriva, vesela, polna nekega iskrenega dialoga, nobene te zagrenjenosti«. Da bo Čander za medij poskušal dobiti čim več javnega denarja, ni dvoma.

Beletrina svojo organizacijsko strukturo prilagaja tokovom javnega denarja. Pri čemer pa sama potem najema storitve pri zasebni družbi, ki je prav tako v lasti Mitje Čandra.

Ne nazadnje že več let uspešno kandidira tudi na medijskih razpisih ministrstva za kulturo s platformo Airbeletrina, ki je registrirana kot medij. Pod Janševo vlado, s katero je imel res zelo prisrčne odnose, je pod ministrom Vaskom Simonitijem za Airbeletrino tako dobival odobrene najvišje zneske; za leto 2021 je dobil 19.500 evrov (toliko kot Nova24TV), za leto 2022 pa 36.000 evrov. Na zadnjem razpisu, izpeljanem že pod aktualno ministrico Asto Vrečko, je Beletrina dobila 32.000 evrov. Za primerjavo: Dnevnik in Delo sta dobila po 38.000 evrov in Mladina 36.000 evrov, čeprav gre v vseh treh primerih za neprimerno večje in vplivnejše medije.

Poslovnež Mitja Čander ob založbi Beletrina ves čas z javnim denarjem krepi tudi svoje že omenjeno zasebno podjetje za odnose z javnostmi Kreativna baza. »Kreativna baza je odgovor na erozijo pojavnosti kulture in znanosti v medijih,« piše na predstavitveni spletni strani. Podjetje je Čander sprva tudi kot neprofitni zavod ustanovil z ženo Majo Čander, ki družbo tudi vodi. A zdi se, da Kreativno bazo zanima zlasti kultura, ki se lahko proti »eroziji pojavnosti« bori z denarjem, torej javna, institucionalna kultura. Po bazi Erar so med letoma 2020 in 2022 prihodki Kreativne baze iz javnih virov zrasli s 157.000 na skoraj 251.000 evrov. V zadnjih letih so mediji razkrili več primerov, ko je Čander v neki javni ustanovi najprej dobil funkcijo, nato pa so tam najeli – spet srečno naključje – Kreativno bazo. Zadnji tak preplet je primer Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK). Julija 2019 je vodenje NUK prevzel Viljem Leban, že jeseni 2019 pa je (brez javnega razpisa) angažiral Kreativno bazo za promocijo NUK in NUK 2, čeprav ima NUK lastno Službo za prireditve in odnose z javnostmi. Skupaj je do danes Kreativna baza od NUK doslej prejela že 106.566 evrov.