The Killer

za +

Samuraj.

Michael Fassbender, ki se zadnja leta preživlja kot dirkač, igra brezimnega poklicnega morilca, ki v neki prazni pariški pisarni preži na tarčo – na nekega zelo pomembnega moškega, ki naj bi se ponoči prikazal in »nastavil« v hotelski sobi čez cesto. V svoji bogati karieri je pobil že toliko ljudi, da se je prelevil v filozofa, zato ne preseneča, da med čakanjem na dolgo in široko razmišlja o življenju, smrti, cinizmu, nihilizmu, dolgčasu (»Neverjetno, kako utrudljivo je, če ne počneš nič«), nesmiselnosti eksistence in bendu The Smiths (čigar štikli tvorijo soundtrack tega trilerja, posnetega po stripu Matza in Luca Jacamona). Njegovi morbidni offi so uvidi v njegov pascalovski eksistencializem. V tisti pisarni stoično, potrpežljivo, samurajsko čaka, meditira, izvaja jogo, se razgibava, moralizira in monologizira – na uboj se pripravlja, kot da je performans, ustvarjalni akt. Vse mu je jasno. Vse, kar počne, je precizno in skulirano in perfektno. Control-freak. Površnosti ne prenese. Ne improvizira, temveč anticipira. Izgleda kot John Doe, ki je selektivnejši od Johna Wicka in ki je za svoje »serijske« umore plačan. »Bij le bitke, za katere si plačan.« In vseeno mu je, koga ubija – svoje delo vedno opravi. Kot vsi njegovi veliki predhodniki – kot Jef Costello (Alain Delon) v Melvillovem Bledoličnem ubijalcu ali Anton Chigurh (Javier Bardem) v Coen-Coenovem filmu Ni prostora za starce. Ubijanje je delo, ne pa »stvar« ali ideologija. Empatije si ne more privoščiti. »Empatija je šibkost.«

Toda ko potem, po dvajsetih minutah, končno ustreli, zgreši – namesto tistega moškega na svoje veliko začudenje zadene neko call girl. »O, to je pa nekaj novega,« vzklikne in doda: »Kaj bi zdajle naredil John Wilkes Booth?« Na hitro zbeži in se vrne domov, v Dominikansko republiko, kjer ugotovi, da se ga hočejo znebiti, tako da mu ne preostane drugega, kot da krene na odisejo (New Orleans, Florida, New York ipd.) in izbriše tiste, ki ga hočejo izbrisati. Ja, izbrisati ga hočejo ljudje, ki so pri denarju, in ja, nič ni preciznejšega in brezobzirnejšega in perfekcionističnejšega in metafizičnejšega od maščevanja. Morilec je delavec, ki se obrne proti delodajalcem – proti eliti, bogatašem, kriptomagnatom, višjemu razredu. In proti njim se ne obrne le s strelnim orožjem, temveč tudi s pnevmatskim zabijalnim aparatom – po delavsko. »Od začetka časa manjšina izkorišča večino,« dahne. »To je temelj civilizacije.« Ves film nas prepričuje, da je del zatirane, izkoriščane večine, velike globalne brende sodobnega kapitalizma – WeWork, Amazon, Google Maps, Hertz, Fitbit, McDonalds’s ipd. – pa prelevi v svoje orožje, kar pomeni, da jih obrne proti kapitalizmu. (Netflix)