Komentar / N'toko: Vrednost časa

Vse od druge svetovne vojne je za delavce širom po Evropi in tudi drugod po svetu veljal zelo enostaven delovni režim: ko si prišel na šiht, si se štempljal, ko si šel domov, si se odštempljal. Štempljanje je bilo za delavce in šefe najbolj samoumevna stvar, tako rekoč temelj vsake menjave delovne sile za denar. Ko ti trgovec proda liter mleka, mora biti zraven izdan račun, ki dokazuje, da je res bil v roke izročen en liter, nič več in nič manj. Enako je veljalo za prodajo delovne sile: če sem šefu prodal osem ur svojega delovnega časa, oba potrebujeva potrdilo, da je bilo oddelanega točno toliko časa. Če pa ni jasne evidence te izmenjave, postanejo tudi vsi drugi dogovori o vrednosti neke storitve nemogoči – liter mleka je lahko liter pa pol, delovni dan se lahko raztegne na 12 ur. Zato je toliko bolj bizarno, da je najosnovnejše pravilo vodenja delovnih ur, ki ga večina delavcev pozna že od nekdaj, v zadnjem letu zanetilo tako ostro javno razpravo. Bizarno je, da poskuša Levica že več kot leto uveljavljati minimalne zakonske zahteve evidentiranja, pri tem pa je deležna več kritik kot pohval. Še najbolj bizarno pa je, da zakona ne kritizirajo le šefi, ampak tudi številni delavci.