Neopisljiva moč slikarstva / David Kucler in Petja Kocet

Sitotisk na platno in na filc, pa barvni svinčniki in oglje na platno ali kar mešanica vsega naštetega s klasično oljno tehniko. Po vsem tem in še mnogih drugih tehnikah segata mlada umetnika, ki nenehno preizkušata meje in potenciale slikarskega medija, pri čemer se jima zdi, da jih nikoli ne moreta izčrpati. Njuni ustvarjalni poti sta že dlje časa prepleteni. David Kucler (1994) je Ljubljančan, Petja Kocet (1998) prihaja iz Kopra. Oba sta študenta magistrskega programa slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer sta se pravzaprav spoznala že na pripravnih tečajih za sprejemne izpite. In dokaj hitro ugotovila, da podobno razmišljata o pristopu do ustvarjanja in materiala, o slikarstvu kot mediju. Predvsem pa, da zanju slikarstvo, ki ga danes številni po krivici dojemajo kot zastarelo, morda že kar preživeto ustvarjalno zvrst, nikoli ne bo le hobi ali prostočasna dejavnost, pač pa sta ga že zelo zgodaj začela dojemati kot poklic.

Čeprav delata in razstavljata tudi posamično, veliko ustvarjata v tandemu, zlasti, odkar si delita atelje. Na prvi skupni razstavi z naslovom Travnik sta v začetku letošnjega leta v ljubljanskem Kinu Šiška predstavila velikoformatni deli Travnik: Brod 0,5 in Travnik: Sočerga, ki sta nastajali s skeniranjem travnatih površin v krajih njunih prednikov, na obrobju prestolnice in v slovenski Istri. Vzela sta prenosni skener, se ponoči odpravila na travnik, z vrvico zamejila njegovo površino in na skenirno napravo zajemala površino travnika. Kar pa je bilo v Sočergi precej strašljivo, saj je bilo temno kot v rogu, travnik je bil razrit in v bližini so odmevali zvoki divjih svinj. A podvig se je izplačal in iz navidez preproste ideje sta nastali vizualno impresivni deli, ki ponujata drugačen pogled na živo krajino.

Skenirano površino travnika sta namreč v razstavnem prostoru reproducirala v naravnem merilu in vsako izmed del je sestavljalo 320 printov, na katerih so obiskovalci lahko od blizu opazovali raznoliko življenje, skrito med travniškim rastjem.

Temu sta v zanju prelomnem letu sledili še njuni samostojni razstavi. David Kucler se je aprila v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani predstavil z razstavo Rezultati testiranja, kjer je povečini domače in nostalgične motive, večinoma navdihnjene z vizualnim svetom časopisov in revij iz sedemdesetih let, predstavil na svež in sodoben, pogosto iskriv in hudomušen način. Pri tem je – kot pravi že sam naslov razstave – testiral tehnološke zmožnosti različnih medijev, od sitotiska do polaroidne fotografije in spajanja klasičnega oljnega slikarstva s sitotiskom. Denimo Rdeči fotelj v sitotisku na filc, ki v spomin prikliče retro fotelje naših babic, razkriva mehkobo in teksturo materiala ter edinstveno prelivanje barv, ki ga omogoča sitotisk, z nenavadnim kadriranjem pa deluje, kot bi lebdel v prostoru.

»Nama se zdi, da se profesionalizem odraža tudi v resnem pristopu do same izdelave dela. Kar pa ne pomeni, da delava ‘resno’ umetnost. Najina tematika je velikokrat humorna, a resno je treba jemati vse, tudi humor.«

– David Kucler

Petja Kocet je novembra v ljubljanski galeriji DobraVaga pod naslovom Cvetje združil serijo novih del, pri kateri je črpal motive rož iz Enciklopedije vrtnih rastlin, pri tem pa je želel s preprosto tehniko upodobiti preprost motiv. Dve leti je razvijal tehniko oglja na platno, pri čemer je rastlinam odvzel barvo, in tako razvil sodoben pogled na tihožitje, ki je polno nasprotij: barvni motiv, ki je naslikan črno-belo, lepa, skoraj kičasta podoba, ki ima na trenutke temačne, grozeče podtone. »Moj cilj je bila umetnost, ki je dovolj komunikativna do gledalca, da poznavalec stroke in tudi naključni mimoidoči v teh delih lahko najde nekaj, kar ga pritegne,« pravi umetnik.

A priznavata, da ustvarjanje terja veliko lastnega finančnega vložka, pri razstavah se večinoma odrečeta honorarjem in vsa sredstva vložita v pripravo slik, v material. Temu pa morata pogosto dodati še sredstva iz lastnega žepa, kar za študenta niti približno ni enostaven zalogaj. A umetniško ustvarjanje jima pomeni veliko in v imenu tega sta se pripravljena odreči marsičemu. »Zmeraj gledava, da bo najprej denar za material in potem za vse ostalo,« pravi Petja Kocet. »Enostavno si postaviš prioritete. Zdaj počasi že kaj prodava, a finančna sredstva gredo stoodstotno nazaj v material. Mislim, da moraš nekaj časa tako vztrajati, da se kaj zgodi. Lahko bi si rekla, da sva le študenta in ni treba, da je vse perfektno, toda če je stvar lahko videti boljše, zakaj ne?«

Po drugi strani pa jima ogromno pomeni natančna izdelava, vedno stremita k tehnični izpopolnjenosti in vizualni dovršenosti, kar izkazuje njun izjemno profesionalni pristop do umetniškega dela. »Občutek imam, da je obveljala nekakšna predpostavka, da umetnik že kar mora biti nekoliko malomaren v svojem ustvarjalnem kaosu,« pravi David Kucler.

»Nama pa se zdi, da se profesionalizem odraža tudi v resnem pristopu do same izdelave dela. Mislim, da se izdelku precej hitro vidi, kako resno ga jemlješ. Kar pa ne pomeni, da delava ‘resno’ umetnost. Najina tematika je velikokrat humorna, a resno je treba jemati vse, tudi humor.«

»Zdaj počasi že kaj prodava, a finančna sredstva gredo stoodstotno nazaj v material. Lahko bi si rekla, da sva le študenta in ni treba, da je vse perfektno, toda če je stvar lahko videti boljše, zakaj ne?«

– Petja Kocet

Smisel ustvarjanja vidita v čim bolj raznolikih pristopih ter v sproščenem odnosu do slikarskega medija. »Poskušava se izogniti temu, da bi naju prehitro slogovno zamejili in popredalčkali, hkrati pa nama je zelo pomemben element nenehnega izpopolnjevanja in učenja na lastnih napakah ter spodletelih poizkusih,« pravita. Blizu jima je naravnanost, da se vse da, če se le dovolj potrudiš, čeprav pogosto slišita nasprotno. Zato se nenehno sama lotevata raziskovanja različnih medijev in pristopov, od sitotiska do cianotipij, njuno delo zaobjema veliko eksperimentiranja in testiranja, listanja knjig in požiranja YouTube tutorialov. »Zelo hitro sva se odločila, da se bova temu resno posvetila, in ko se za nekaj tako odločiš, ti to postane zelo pomembno in ti nič ni težko. Čeprav to pomeni, da pogosto deset ur na dan preživiš v ateljeju in večino svojega zaslužka vložiš v to, da lahko ustvarjaš še naprej,« pravi Petja Kocet.

Skupno ustvarjanje jima veliko pomeni tudi v smislu medsebojne motivacije in podpore. »Pri slikarstvu je to hecno protislovje, da bi že a priori moral imeti res močno hrbtenico, če se želiš s tem resno ukvarjati, predvsem pa veliko željo in ambicije, saj te svet okrog tebe ne podpira. A veliko umetnikov je na začetku svoje ustvarjalne poti precej senzibilnih in introvertiranih, zato bi res potrebovali močno zaledje in podporo, ki pa je znotraj formalnega izobraževanja pogosto ne najdejo,« razmišlja David Kucler. Zlasti, ker slikar slika v neki samoti in nikoli ne ve zares, kaj bo iz tega nastalo, kakšno občinstvo bo doseglo, kdo, če sploh kdo, bo delo videl, kaj šele kupil. »Govoriš si, da bo delo šlo med ljudi, toda s tem si v glavi narediš neko iluzijo. Zdi se mi, da moraš malo izgubiti stik z realnostjo, da lahko vztrajaš v tem delu. Ker glas razuma ti v ozadju ves čas govori, da morda bi bilo pa bolje, da prenehaš in si poiščeš neko ‘normalno’ službo.«

Najbolj strašen del umetniškega poklica pa je, dodaja Petja Kocet, da pri tem delu ni nobenega kratkoročnega zadoščenja: »Za svoje delo, ki ti vzame ogromno časa, morda sploh ne boš plačan. Je nenavaden način življenja, ves čas imaš občutek, da si odveč, da si malo na meji norosti, hkrati pa je to delo izredno izpopolnjujoče, zlasti, ko slišiš kakšen lep odziv. Zato moraš ves čas verjeti, da ti bo uspelo. In če se trudiš in veliko vlagaš v to, je majhna možnost, da ti bo uspelo, sicer ni nobene.«

Čeprav jima objavljanje na družbenih omrežjih ni blizu, se zavedata, da je to v današnjem svetu za umetnike ključnega pomena. Tudi sama sta opazila močan porast zanimanja in različnih priložnosti, odkar imata vidnejšo spletno prezenco, zlasti na Instagramu. »Kmalu ugotoviš, da moraš kot ustvarjalec sam prodajati svoja dela in biti komunikacijska vez med kupcem in umetnikom, čeprav si umetnik ti sam. Po eni strani nam je v času naglega širjenja informacij lažje, po drugi smo v slabšem položaju kot nekoč. Danes smo sami svoji piarovci, upravljalci družbenih omrežij, računovodje in še kaj,« pravita slikarja, ki se sicer v prostem času rada naužijeta tudi drugih vrst umetnosti, denimo filmske in gledališke, njun pomembni spremljevalec je tudi glasba.

Nasploh se jima zdi, da v našem prostoru v okvirih sodobne umetnosti ni več toliko interesa za slikarstvo, kot bi postalo že nekoliko marginalen medij oziroma bi se vse bolj »kategoriziralo zgolj kot prodajna umetnost«. Tudi vse več mladih se prej odloča za študij ilustracije, grafičnega ali industrijskega oblikovanja. »A midva ta stari, tradicionalni umetniški medij vidiva kot polje neskončnih možnosti in eksperimentov, na platnu res lahko narediš, karkoli želiš,« pravi David Kucler. Petja Kocet pa k temu doda, da ima slikarstvo »hkrati to neopisljivo moč, da pri gledalcu lahko izzove neko primarno izkušnjo in pristno fascinacijo, ki jo lahko le redkokatera digitalna podoba«.