Kako ustaviti očitno neprisebne politike?

Najnovejše sestankovanje “prijateljev in zaveznikov Ukrajine”, zbranih v Parizu okrog francoskega predsednika Emmanuela Macrona, je zvenelo domala kot evropska vojna napoved Ruski federaciji. Lahko se vprašamo, ali pri razmišljanju o pošiljanju evropskih (in posledično Natovih!) vojakov na ukrajinsko-rusko fronto, gre za blef, ki naj bi “prestrašil” Putina, ali za resen in torej blazen namen novega Napoleona v težavah z lastnimi kmeti in padanju podpore doma. Vojna proti Rusiji, kot politična rešilna bitka? K sreči konsenza, med “prijatelji in zavezniki Ukrajine” na tej točki ni bilo.

Vseeno so že izustene zamisli zelo hud in nevaren casus belli. Mar se tega zavedamo? Histerija, s katero Evropa spremlja pozicijsko vojno v Ukrajini, hkrati brez jasnega stališča o genocidu v Gazi, in pomanjkanje pameti, ki naj bi zagnala diplomacijo k iskanju rešitev, tudi začasnih, v obliki premirja in obnovitve pogajanj, ki so jih Britanci in Američani preprečili v Istanbulu, postaja pri nekaterih vodilnih evropskih politikih iz znamenitega “francosko-nemškega vlaka” že patološka. Zameglila je um vladarjev, pripeljala pa bi nas vse do prepada, do totalne vojne. Ali je to postala Evropska Unija? Kandidatka za najbolj smrtonosno fronto na planetu? Rusija ima že dve leti očitne težave z osvajanjem Ukrajine, vodilni v Evropi pa strašijo evropske državljane s skorajšnjo rusko invazijo do Pariza. Pri tem pa se, zavestno ali ne, poslužijo besednjaka, manir in napovedi, ki gredo direktno v smer izzivanja vojne z Rusijo. Ne, to ni naša EU!