Ali Ukrajina res izgublja vojno?

Napačno vprašanje! Vprašati bi se morali, ali Ukrajina lahko dobi to vojno? Na takšno vprašanje se pa lahko razmišlja s serijo hipotez. Pri tem se ni potrebno ozirati ne na vzroke za rusko agresijo, ne za točnost preteklih podatkov o ruskih ali ukrajinskih dejanjih po letu 1999. Stanje sredi marca letos je približno takšno: vzpostavljena je frontna linija, po kateri potekajo spopadi, je pa vojaško gledano skoraj neprehodna in so napadi, da se jo preseka, vsaj doslej, propadli. V napadih in obrambi pa gre za ogromne količine porabljenih granat in dronov.

Ukrajina brez tuje pomoči ne more pregnati ruske vojske iz zasedenih delov države. Pomoč v orožju, denarju dobiva iz EU, ZDA, VB. Eskalacija pomoči z raketami dolgega dosega, z vojaškimi enotami zveze Nato, pa lahko v trenutku sproži jedrski spopad. V zadnjem letu si je Ruska federacija ekonomsko opomogla, saj dosega 3,5% rast bruto družbenega proizvoda, prebivalci pa ne čutijo preveč bremen vojskovanja. Še vedno prevladuje nacionalna zavest in pripadnost.

Ekscesi ruskega vodstva so sicer sramotni, ne vplivajo pa razdiralno na politično stanje v državi. V Ukrajini je gospodarsko stanje obupno. Brez ogromne finančne in oborožitvene pomoči iz ZDA, EU in VB bi se ukrajinska vladajoča ekipa znašla v precepu in bi verjetno izgubila oblast.

Vse to vpliva na stanje v EU, če ga hočemo ali ne videti, takšnega kot je v resnici. EU je v zadnjih desetletjih močno zaostala v deležu BDP v svetu. Zdrsnila je od deleža pred tridesetimi leti od dobrih 20 % na manj kot 15%.Pa ni samo to, izgubila je velik del razvojnega potenciala, kar se  najbolj odraža pri avtomobilski proizvodnji. Vse povsod pa pred seboj vidimo Kitajsko, v takšnem ali drugačnem pomenu.

Prav zaradi gospodarskega zaostajanja bi morala biti primarna naloga komisije EU v pripravi stvarne analize dejanskega stanja in ne propagande in takoj bi morala sprožiti aktivnosti za dosego prekinitve spopadov. Končno bi se morali posloviti od zastarelih stališč, sprejetih pred skoraj petdesetimi leti v Helsinkih, takrat še ob sodelovanju maršala Tita. — Franci Gerbec, Kremenica